Naslov:
Nedokončana kroatizacija delov vzhodne Slovenije med 16. in 19. stoletjem. Po sledeh hrvaškega lingvonima in etnonima v Beli krajini, Kostelu, Prekmurju in Prlekiji
Avtor:
Leto:
Zbirka:
Thesaurus memoriae Opuscula 3
Področje/-a:
Jezik(i):
Opis

V vseh nacionalnih zgodovinopisjih obstajajo prezrta vprašanja, neobdelana bodisi spričo skope dokumentiranosti bodisi zaradi »politične korektnosti«. Slovenci in Hrvati niso nikakršna izjema. V hrvaški historiografiji sta tako potisnjena na rob samopoimenovanje Slovenci za prebivalce zgodovinske Slavonije in ime njihovega (kajkavskega) jezika, ki se je še globoko v novi vek imenoval slovenski. S podobnim pojavom se srečuje slovenska historiografija, saj smo vse doslej pogrešali odgovor na vprašanje, od kdaj in zakaj se je prebivalstvo Bele krajine in Kostela v zgodnjem novem veku opredeljevalo za Hrvate in svoj jezik imenovalo hrvaški, o čemer je pisal že Valvasor. Poleg tega so prišla na površje pričevanja o razširjenosti hrvaškega imena še v dveh slovenskih obrobnih pokrajinah – v Prekmurju in Prlekiji. Njegovo razširitev na slovensko ozemlje sta pogojevala predvsem dva med seboj tesno povezana dejavnika: naravni – jezikovna bližina s hrvaščino – in kulturno-jezikovni. Pešanje in ugasnitev do konca 18. oz. začetka 19. stoletja sta povezana z več dejavniki, med katerimi je bil nazadnje odločilen ta, da se obravnavana območja niso integrirala v hrvaški politični prostor.

Pričujoča razprava skuša s primerjalnimi metodami in pritegnitvijo najširšega spektra virov osvetliti razloge za pojavitev in ugasnitev hrvaškega imena v štirih slovenskih obmejnih pokrajinah. Njena poglavitna ugotovitev je ta, da se je hrvaško ime na obravnavanih območjih uveljavilo kot prehoden pojav namesto prvotnega slovenskega imena, tedaj imena s »prednacionalno« vsebino in lastnega tudi dobršnemu delu današnjih Hrvatov. Razširitev hrvaškega imena na obrobne slovenske pokrajine je bila sestavni del širšega in dolgotrajnega procesa imenske kroatizacije srednjeveške Slavonije (današnje severne Hrvaške) s središčem v Zagrebu, ki so jo sprožile tektonske geopolitične spremembe kot posledica osmanskih ozemeljskih osvojitev na Balkanu in v Panonski nižini v 15. in 16. stoletju. V zgodovinsko slavonskem prostoru, odtlej politično še tesneje povezanem z ostanki prvotne Hrvaške (v jadranskem prostoru), se je do 18. stoletja namesto dotedanjega slovenskega imena uveljavilo hrvaško, najprej kot politična oznaka za prostor in prebivalstvo, šele nato tudi kot poimenovanje za njegov jezik – kajkavščino (danes hrvaški dialekt), še dolgo imenovano slovenski jezik.

Temeljni vprašanji pričujoče obravnave sta: zakaj se je hrvaško ime v zgodnjem novem veku lahko uveljavilo tudi na delu slovenskega ozemlja in zakaj je čez čas ugasnilo. Tri obravnavane pokrajine – Prlekija, Prekmurje in Bela krajina – so prišle v skupen državni okvir z ostalim slovenskim etničnim ozemljem kot zadnje: Bela krajina in Prlekija na prelomu iz 12. v 13. stoletje in Prekmurje šele leta 1526, vendar niso bile nikoli sestavni del zgodovinske Hrvaške niti jih ni dotlej naseljevalo prebivalstvo, ki bi svoj jezik imenovalo hrvaški, sebe pa Hrvati. Na drugi strani so vse štiri obmejne pokrajine stoletja živele z današnjim hrvaškim prostorom v živahni kulturni interakciji, ki ji je utirala pot predvsem jezikovna sorodnost in pri Prekmurju tudi skupen – ogrski politični okvir. Součinkovanje dveh med seboj tesno povezanih dejavnikov – jezikovnega in kulturno-jezikovnega je v zgodnjem novem veku v vseh štirih pokrajinah privedlo do različno intenzivne kroatizacije lingvonima in v treh tudi do pojava hrvaškega etnonima, ki pa sta se v 18. stoletju začela naglo umikati in sta slednjič ugasnila.

Razlogi za uveljavitev hrvaškega imena namesto prvotnega slovenskega so bili v vseh štirih obravnavanih obmejnih pokrajinah podobni, a v vsaki tudi specifični. Med seboj so se razlikovale po časovnem okviru dokumentiranosti in stopnji uveljavljenosti hrvaškega imena. V Kostelu ga srečamo najprej, že konec 16. stoletja (1598), v Prlekiji nazadnje, šele v začetku 18. stoletja, najdlje pa je dokumentirano v skrajnem južnem delu Prekmurja (1811). Hrvaški etnonim in lingvonim sta se najmočneje zasidrala v Beli krajini in v Kostelu, znotraj Prekmurja sta se uveljavila različno močno glede na cerkvenoupravno in tudi konfesionalno delitev pokrajine, v Prlekiji pa je izpričan le lingvonim. Pešanje in ugasnitev hrvaškega imena do konca 18. oziroma začetka 19. stoletja sta povezana z več dejavniki. Zelo pomembno vlogo so imele politično-upravne in cerkvenoupravne reforme, ki so obravnavane obmejne pokrajine odtegnile od hrvaških kulturnih in izobraževalnih središč, ter nastanek dveh slovenskih regionalnih knjižnih jezikov – prekmurskega in vzhodnoštajerskega. Pozneje, v obdobju oblikovanja nacionalnih identitet, so se obravnavana območja integrirala v slovenski in ne hrvaški politični prostor, zaradi česar je hrvaško ime iz njih dokončno izginilo.

Kazalo vsebine

Uvod

Bela krajina

»Beli Krajnci« med Gorjanci in Savo

Kostel

Prekmurje

Prlekija

Sklep

Zusammenfassung

Summary

Založnik

Založba ZRC

ISBN

978-961-254-383-9

Specifikacija

mehka vezava • 17 × 23,5 cm • 174 strani

Cena

18,00 EUR (redna)
14,00 EUR (klubska)