Blejski grad z okolico. (foto: Rok Mučič, arhiv GH Toplice)

Srednjeveški gradovi imajo posebno lego v prostoru. Običajno stojijo na izpostavljenih mestih nad skalnimi previsi tik nad naselji ali pomembnimi starimi potmi. Stolpi in obrambni zidovi, palaciji, kapele in drugi grajski prostori so se v stoletjih svojega razvoja dvignili iz naravnih sten, kakor da bi zrasli iz njih. Temeljni kamen, na katerem celotna stavba stoji, večinoma ni delo človeških rok, ni samo del narave, temveč kar narava sama. Zdi se, da je bistvena sestavina skrivnostne in večinoma tudi grozljive lepote gradov in srednjeveške kulture prav ta, na začetku skoraj nerazločljiva in nerazložljiva bližina narave in še nekaj več ... Če se na eni strani naravi skrajno prilagajajo, jo na drugi ravno gradovi najbolj nadgrajujejo.

Na večstoletnem prehodu, ko se romanika še ni končala in gotika še ne začela, so poleg srednjeveških cerkva prav gradovi ključne simbolne točke srednjeveške arhitekture in ne samo znamenje, temveč dejansko orodje oblasti. Srednjeveška oblast podobno kot arhitektura ni samo od človeka, čeprav jo je večinoma predstavljal in podeljeval kralj, in ne le od narave, temveč od boga. V iskanju svobode posameznika in svoboščin različnih skupin je razvoj evropske družbe omogočila prav delitev različnih vej te oblasti, ki je bila na začetku prav v gradovih združena v eno. »Usodo Evrope je povsem določil neprestan razvoj posebnih svobod, svoboščin...«, je zapisal Ferdinand Braudel v svoji knjigi Civilizacije skozi zgodovino. Ne gre samo za srednjeveško metaforo, grad je bil in ostaja krona pokrajine. V obliki kulturne in estetske vizije nemškega arhitekta Bruna Tauta je prispodoba »Stadtkrone« preživela tudi človeško in arhitekturno apokalipso prve svetovne vojne. S prenovo Hradčanov je tej viziji sledil Jože Plečnik še v demokratični Češki, s prenovo Blejskega gradu pa njegov učenec in asistent Tone Bitenc celo v socialistični Jugoslaviji. Danes, ko so gradovi in njihove ostaline del naše skupne kulturne, arhitekturne in urbanistične dediščine, je dobro, da to prepletenost in večplastnost s poudarkom na stvarnem prostoru dodatno osvetljujemo in ozaveščamo.

Trije gradovi – Pusti grad na skalni kopi nad Lipniško dolino ob vznožju Jelovice, grad Kamen na skalnem grebenu pod strmimi stenami Karavank ob zgodovinski poti čez prelaz Ljubelj, in Blejski grad na visoki skali nad jezerom pod obronki Pokljuke stojijo na različnih, vendar dobro prepoznavnih in izpostavljenih mestih. Razporejeni so bili tako, da so tvorili nekakšen strateški trikotnik, ki je v srednjem veku obvladoval ne samo najstarejše poti in vasi, temveč ves prostor zgornje Gorenjske.

Blejski grad je med njimi najstarejši in najbolje ohranjen, saj je bil kot »castellum Veldes« prvič omenjen v darilni listini kralja Henrika II. briksenski škofiji leta 1011 in prav letos (2011) praznuje tisočletnico. Briksenski škofje so mu preko ministrialov in zakupnikov s krajšimi prekinitvami vladali skoraj 800 let.

Pusti grad in Kamen je dobila v posest bavarska plemiška rodbina Ortenburžanov, ki je imela pomemben položaj na Koroškem. Gradova, ki obvladujeta dolino Dežele vsak s svoje strani, tudi v zgodovino vstopita skupaj leta 1263, ko se oba prvič omenjata v prijateljski dedni pogodbi, ki sta jo sklenila brata Friderik in Henrik Ortenburški s pomočjo vojvode Ulrika III., po kateri Friderik poleg drugega dobi Pusti Grad (Waldenberk) s pritiklinami in Henrik grad jamo (Antrum) in Kamen (Stein) pri Begunjah.

Na Lipniškem ali Pustem gradu, ki se je po ortenburških ministerialih imenoval Waldenberk, leta 1418 umre zadnji Ortenburžan Friderik III., po dedni pogodbi pripadeta oba gradova in vsa posest Celjskim grofom. Na Kamnu, ki se imenuje po ortenburških vazalih plemenitih Steinih, se po nesrečnem padcu s konja leta 1428 ubije Herman III., eden zadnjih grofov Celjskih. Ko po uboju Ulrika II. leta 1456 v Beogradu izumre tudi plemiška rodbina Celjskih knezov, gradova po dedni pogodbi pripadeta deželnim knezom, Habsburžanom.

S primerjalno analizo prostorskih odnosov in arhitekturnih elementov vseh treh gradov lahko pogledamo v globoko večplastnost srednjeveške arhitekture. Različna stopnja ohranjenosti jasno pokaže stoletni stavbni razvoj, dodaten vpogled v te gradnje pa daje tudi razgradnja narave, ki je odstira plasti. Pusti grad je bil poškodovan že v bojih za celjsko dediščino v drugi polovici 15. stoletja in se po potresu leta 1511 in kmečkih uporih leta 1515 ni več resno obnavljal. Ker so ga zgodaj opustili, se tudi imenuje Pusti grad. Nima renesančnih elementov, v razgaljenih stenah pa se lepo kaže plastovita romanska zidava iz lomljenih ali klesanih kamnov. Da je bil tako zgodaj opuščen, je verjetno eden od vzrokov tudi v prenosu oblastnih kompetenc in razvoju Radovljice, ki dobi mestne pravice ob koncu 15. stoletja. Grad Kamen je bil opuščen sredi 18. stoletja. V bolje ohranjenih razvalinah lahko prepoznamo v renesansi prezidan romanski stolp ter ločen romanski in gotski palacij, vmes so v enoten stavbni sklop pozidali še večji renesančni palacij z arkadnim dvoriščem, obrambnimi zidovi in stolpi. Klesane elemente gradu naj bi vgradili v begunjski dvorec Kacenštajn, potem ko so se vanj preselili zadnji lastniki Kamna Lambergi. Leta 1740 naj bi v sklenjeni verigi iz rok v roke prenesli opeke z gradu za novo stavbo župnijske cerkve v Begunjah.

Podobno kakor je ključno potrdilo listine na samem koncu pečat, tudi srednjeveški grad celi pokrajini skoraj dobesedno daje svoj pečat. Pogled in pregled nad pokrajino z gradu je bil izjemen, pred njim iščejo zavetje vasi, nanj se še danes naravnavajo steze in poti.

Največ čudenja in občudovanja je skrivnostni spoj narave in kulture, ki se je začel v romaniki, vzbudil prav v romantiki. Tedaj, v času viharništva, kakor prevajamo nemški »Sturm und Drang«, je začel naraščati tudi odpor proti renesančnemu in baročnemu klasicizmu, razsvetljenskemu racionalizmu in prihajajoči industrializaciji. Danes, ko je ta proces v podnebnih spremembah dosegel svoj višek, ko je narava tudi zaradi našega ravnanja tako odtujena, da ne samo velikanski, temveč orkanski viharji ogrožajo največja mesta sveta, moramo prostorske in zgodovinske odnose misliti globlje od viharniškega zanesenjaštva.

Gradovi ter njihova zgodovina, predvsem njihova vez z naravo in pokrajino dejanskega prostora, nas podobno kot zgodovinska pisma in listine, če jih znamo odpečatiti in razbrati, lahko veliko naučijo. Na začetku tretjega tisočletja nam lahko približajo ne samo preteklost, temveč vez kulture in narave, ki nam, takoj ko naravne vire začnemo razumeti s podobno odgovornostjo kakor zgodovinske, pokaže tudi pot v prihodnost, tukaj in sedaj ...

Grad Kamen. (foto: Rok Mučič, arhiv GH toplice)
Pusti grad. (foto: Rok Mučič, arhiv GH toplice)

arhitekt in urbanist Janko Rožič, univ. dipl. ing. arh.