Zgodovinar Milko Kos se je rodil v Gorici 12. decembra 1892 srednješolskemu profesorju Franu Kosu, ki velja za prvega slovenskega znanstvenega zgodovinarja. V sinu je našel odličnega učenca, sodelavca in naslednika. V letih 1911–1916 je Milko Kos študiral zgodovino na Dunaju. Njegovi profesorji, med njimi K. Jireček, O. Redlich in A. Dopsch, so očetovo delo nadgradili. Po disertaciji 1916. leta in študiju pomožnih zgodovinskih ved na Dunaju in v Parizu je znanstveno kariero nadaljeval v rokopisnem oddelku ljubljanske Narodne in univerzitetne knjižnice, ki ga je v sodelovanju s Franom Steletom 1931. leta strnil v monografiji Srednjeveški rokopisi v Sloveniji. Po docenturi na filozofski fakulteti v Beogradu in izredni profesuri na sorodni inštituciji v Zagrebu, je 1926. leta prešel na ljubljansko univerzo, kjer je 1934. leta postal redni profesor obče zgodovine srednjega veka in za pomožne zgodovinske vede. V letih 1935/36 je bil dekan filozofske fakultete, v najtežjih časih druge svetovne vojne je bil kot rektor na čelu ljubljanske univerze. Bil je med ustanovnimi člani Slovenske akademije znanosti in umetnosti, v letih 1950–1972 njen glavni tajnik.

Milko Kos je dejansko vse svoje življenje posvetil slovenski srednjeveški zgodovini. Njegovo utemeljiteljstvo slovenske zgodovinske stroke kot znanosti se ob spoštovanju mednarodnih znanstvenih standardov izraža na eni strani v odnosu do zgodovinskih virov: sodelovanje pri očetovem Gradivu za zgodovino Slovencev, kritični objavi znamenitega konverzija (Conversio Bagoariorum et Carantanorum), obravnavah Brižinskih spomenikov, objavah srednjeveških urbarjev za slovensko ozemlje, delu na historični topografiji…, na drugi pa v monumentalni sintezi zgodovina Slovencev od naselitve do 15. stoletja, ki je izšla prvič 1933. leta. Omenjanje lastnega naroda v času, ko se je uradno govorilo le o prebivalcih Dravske banovine, je bil tudi poziv stroki k zvestobi lastnemu narodu ne glede na vladajočo ideologijo ali politiko. Največji uspeh njegovega dela, ki mu je dokončno utrdilo utemeljiteljstvo, pa je v obravnavi zgodovine Slovencev na vsem etničnem ozemlju, od beneškega jugozahoda, preko nemškega oziroma habsburškega osredja do ogrskega severovzhoda s čemer je presegel upravno-politično razdrobljenost svojega naroda in ga ohranil kot celoto ne gleda na različnost in specifičnost njegovih usod. Kot njegovemu najbolj prepoznavnemu in nespornemu sloju je posebno pozornost naklonil kmetu. V tem smislu gre tudi razumeti odločitev, da je kot prvi del 1951. leta zasnovanega dolgoročnega projekta Leksikon gospodarske in družbene zgodovine Slovencev po 19 letih izšel prvi zvezek Zgodovine agrarnih panog, ki jo je 1980. nasledil še drugi.

Poleg obsežnega znanstvenega, strokovnega in organizacijskega dela je Milko Kos veliko pozornost namenjal tudi svojim študentom iz katerih je izšla neposredno in posredno vrsta uspešnih in mednarodno uveljavljenih zgodovinarjev. V skladu z osnovnimi smernicami Kosove zgodovinske šole, temeljna je nedvomno mednarodna odprtost, primerljivost in uspešnost, so jo v številnih pogledih vsebinsko in metodološko nadgradili, kar je ključni dokaz njene trajne vrednosti.

Na podlagi zgoraj navedenih spoznanj in kot dokaz javne hvaležnosti in priznanja za opravljeno delo je bil 1977. leta dotedanji Inštitut za občo in narodno zgodovino preimenovan v Zgodovinski inštitut Milka Kosa.

[Besedilo: dr. Stane Granda]

Spletne povezave: