Razvoj kolektivnih (etničnih) identitet na Slovenskem skozi prizmo zgodovine dolgega trajanja

»Zgodovina je sporazum med mrtvimi, živimi in še nerojenimi,« je v 18. stoletju ugotavljal Edmund Burke. Njegovo svetovnonazorsko vodilo, ki simbolizira koncept zgodovine dolgega trajanja, nam lahko služi kot dobra spodbuda za raziskovanje nastanka in razvoja kolektivnih identitet na daljši časovni premici. Izhajamo namreč iz premise, da je le na ta način mogoče opazovati procese, ki so skozi zgodovino vplivali na oblikovanje kolektivnih identitet in njihovo spreminjanje.

Vprašanje nastanka etničnih in nacionalnih identitet je že nekaj časa tema razprav v slovenskem zgodovinopisju, zato je namen našega posveta, da se njegove obravnave lotimo s čim več strani. V znanosti je namreč razširjenih več razlagalnih paradigem nastanka naroda in nacionalizma, med katerimi so najbolj razširjene: modernizem, etnosimbolizem in neoperenializem. Poleg naštetih pa obstajajo tudi drugi pogledi, ki so manj teoretični in bolj praktično razlagalno usmerjeni. Eden naših ciljev je ugotoviti, v kolikšni meri lahko določene paradigme apliciramo na slovenski primer, da bi s tem pokazali, kaj so njegove splošne značilnosti in kaj so njegove posebnosti.

Vprašanje, ki se mu posvečamo, je tudi sicer aktualno, saj Slovenija skupaj s celotno Evropo stoji na pomembnem razpotju zgodovine: ali bo kot nacionalna država, osnovana na pravici do samoodločbe, ostala temeljni gradnik evropske skupnosti ali pa jo bo skupaj z drugimi državami nadomestila nova evropska superdržava. Pod vprašajem je torej Rousseaujevo načelo o suverenosti ljudstva, ki je pomembno pripomoglo k oblikovanju nacionalnih držav. Vsekakor je prav, da se pred tako pomembno zgodovinsko odločitvijo zazremo v preteklost in skušamo ugotoviti, kakšen je historiat skupnosti, ki so v evropskih državah in tudi v Sloveniji suverene, torej historiat narodov.

Ker je slovenski jezik eden glavnih temeljev sodobne slovenske identitete in samobitnosti, se bomo posvetili vprašanju njegovega razvoja in skušali odgovoriti na ta vprašanja: od kdaj lahko govorimo o slovenskem jeziku, v kakšni meri je slovenski jezik vplival na oblikovanje slovenske (etnične) identitete v določenih obdobjih in ali lahko govorimo o kontinuiteti slovenskega knjižnega jezika od reformacije naprej? Ker obstajajo med nekaterimi slovenskimi zgodovinarji na eni in slovenskimi jezikoslovci na drugi strani velika razhajanja glede teh vprašanj, želimo z izmenjavo mnenj spodbuditi iskanje skupnega jezika.

Načeti velja tudi vprašanje etničnosti in njene povezanosti s kolektivno identiteto. Zlasti se bomo posvetili vprašanju, če oziroma v kolikšni meri nacionalna identiteta, kot jo poznamo od 19. stoletja naprej, korenini v starejših etničnih in jezikovnih občutkih pripadnosti in kakšne so bile spremembe na tem področju. Od kdaj pravzaprav lahko govorimo o Slovencih? Poleg slovenske pa bomo obravnavali tudi druge etnične skupnosti, povezane s slovenskim prostorom, kot so Nemci, Italijani, Furlani, Hrvati, Slavonci, Uskoki in Judje, ter skupnosti, ki imajo podobno zgodovinsko izkušnjo kot Slovenci.

Ker so politične tvorbe v vzajemno soodvisnem odnosu s kolektivnimi identitetami, so namreč njihov odraz in jih po drugi strani sooblikujejo, se želimo posvetiti tudi razpravi o kolektivnih identitetah in državotvornosti. Kako se je ustroj državnih formacij spreminjal od zgodnjesrednjeveških plemenskih prek fevdalnih do nacionalnih? V kolikšni meri so političnoupravne meje vplivale na nastanek pokrajinskih, deželnih in državnih identitet in kako so se te s časom spreminjale?

Etnične, jezikovne in nacionalne identitete želimo tudi primerjati z drugimi oblikami kolektivnih identitet, ki so skozi zgodovino zaznamovale slovenski prostor, in ugotoviti, kako so naštete prvine kolektivne identitete vplivale na različne družbene sloje skozi čas. S čim so se identificirali različni družbeni sloji? Kakšne so identitetne kontinuitete in diskontinuitete?