Če govorimo o »starejšem obdobju« Zgodovinskega inštituta Milka Kosa, se kot prvo zastavlja vprašanje, do kdaj naj bi to obdobje trajalo. – Izstopajočo organizacijsko prekretnico je pomenila reorganizacija Slovenske akademije znanosti in umetnosti 1981, ko se je večina akademijskih inštitutov (vključno z Zgodovinskim) povezala v »samoupravno delovno organizacijo« (od 1991 »javni zavod«) Znanstveno-raziskovalni center SAZU in se ločila od Akademije. Center je 1995 oblikoval Znanstveni svet ZRC, ki je od razredov in predsedstva Akademije prevzel kompetence nastavitev in podeljevanja nazivov sodelavcem. Za mlado raziskovalno organizacijo je radikalno spremembo v zaposlovanju pomenilo 1993 s strani Ministrstva za znanost in tehnologijo uvedeno financiranje raziskovalnega dela po triletnih projektih in kasneje po večletnih programih. Prelomne kadrovske možnosti je v 80-ih letih ponudila institucija mladih raziskovalcev. – Ob opisanih organizacijsko-vsebinskih, pa je pomembno ločníco za inštitut pomenila njegova selitev z Novega trga 4 na sedanjo lokacijo (Novi trg 2) leta 2003: prav to bo meja tega izvajanja.

O prvih zametkih inštituta beremo v Letopisu Akademije za leta 1943–1947, ki navaja kar 19 zavodov, komisij in odborov; v glavnem naj bi se ustanovili že 1945 (!). Odbor za objavo srednjeveških urbarjev Slovenije in Odbor za historično-topografski leksikon srednjeveške Slovenije sta bila predhodnika 1947 zasnovane Sekcije za občo in narodno zgodovino Inštituta za zgodovino, katerega upravnik in načelnik sekcije je bil akademik Milko Kos.

Raziskovalne usmeritve sekcije, ki so se izkristalizirale do 1950, so bile: leksikon gospodarske in socialne zgodovine, srednjeveški urbarji za Slovenijo (kasneje edicija virov za slovensko zgodovino), historično-topografski leksikon in starejša slovenska historična bibliografija. Tedaj in v naslednjih nekaj letih se poleg drugih nalog omenja tudi gradivo za leto 1848, priprave na preučevanje zgodovine slovenskih gradov in delo na historičnem atlasu Slovenije – tematike, ki so se kasneje vrnile na paleto raziskav inštitutskih sodelavcev.

Po smrti akademika Milka Kosa 1972 je Sekcija za občo in narodno zgodovino postala samostojen inštitut, ki se je 1977 poimenoval po svojem idejnem očetu. Po preoblikovanju Znanstveno-raziskovalnega centra v samostojno ustanovo 1981 je inštitut ohranjal raziskovalne vsebine: edicija virov in bibliografija za slovensko zgodovino, historična topografija in kolonizacija slovenskega ozemlja, gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, od 1983 tudi Slovenska politične zgodovina od konca 18. stoletja do 1918.

Uvedba točkovnega vrednotenja raziskovalnega dela po sistemu COBISS in njegovega financiranja po raziskovalnih projektih je 1993 prekinila s prakso sistemizacij in stalnosti delovnih mest ter zagotovljenega financiranja. Ključna za zaposlene je bila vpetost v projekt. Inštitut si je s skromnimi pridobljenimi sredstvi prizadeval v obliki petih in v drugi fazi osmih projektov nadaljevati z raziskovalnim delom na utečenih vsebinah, ki so bile del programa Naravna in kulturna dediščina Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Projektno razdrobljeno izvajanje raziskav je 1999 deloma popravila uvedba petletnih raziskovalnih programov. Inštitut je izvajal dva: Slovenska zgodovina od antike do 16. stoletja in Slovenska zgodovina od 16. – 20. stoletja, ki sta se 2004 združila v en celovit program Temeljne raziskave slovenske kulturne preteklosti. Zajemal je obdobje do konca prve svetovne vojne in združeval tradicionalne tematske sklope. Sklop gospodarska in družbena zgodovina se je vsebinsko razširil v raziskave gospodarske, družbene, kulturne, vsakdanje zgodovine slovenskega prostora.

V vodstvu oddelka je 1972 akademik Fran Zwitter kot upravnik samostojnega Inštituta za občo in narodno zgodovino nasledil pokojnega akademika Milka Kosa, po reorganizaciji Akademije 1983 pa je postal upravnik dotedanji inštitutski tajnik mag. Stane Granda. Znanstvene svete inštitutov so do srede 90-ih let v veliki meri sestavljali in jim predsedovali člani Akademije, ki pa so na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa k sejam vabili vse inštitutske raziskovalce. Predsednik znanstvenega sveta inštituta je 1972 postal akademik Fran Zwitter, ki ga je 1988 nasledil akademik Bogo Grafenauer, tega 1995 za eno leto akademik Sergij Vilfan, kasneje pa je predsedovanje znanstvenemu svetu prešlo na raziskovalce inštituta. Zaposlitve na inštitutih so se prvotno izvajale na predlog znanstvenega sveta inštituta, odobril jih je ustrezni razred in potrdilo predsedstvo Akademije. Enako so se podeljevali nazivi: v znanstvene nazive je kandidate na predlog inštitutskega znanstvenega sveta volil in mu podelil naziv razred Akademije, katere uprava je odločala tudi o formalnih vsakdanjih zadevah. Meni osebno je npr. odobritev prošnje za dodaten dan dopusta ob poroki podpisal tedanji predsednik Akademije Josip Vidmar.

Prvi redno zaposleni raziskovalni sodelavec na inštitutu je bil 1956 znanstveni sodelavec dr. Pavle Blaznik, 1972 mu je sledil višji strokovni sodelavec Božo Otorepec, dve leti kasneje stažistka asistentka Darja Grafenauer, 1979 asistent mag. Stane Granda, dve leti kasneje (1981) strokovna sodelavka Eva Holz in asistent Janez Šumrada, 1983 asistent Vincenc Rajšp. Leta 1987 je postal sodelavec inštituta z delovnim mestom v Novi Gorici dr. Branko Marušič.

Institucija mladih raziskovalcev je od druge polovice 80-ih let vplivala na povečanje števila in pomladitev inštitutskega osebja, ki so se mu med 1987 in 2004 pridružili Dušan Kos, Petra Svoljšak, Miha Kosi, Matjaž Bizjak, začasno Alenka Cedilnik, Miha Preinfalk, Katarina Keber in Neva Makuc. Boris Golec se je 2001 zaposlil na inštitutu že kot doktor znanosti, istega leta pa je inštitut pridobil strokovno sodelavko Barbaro Šterbenc Svetina.

Tehnična oprema, s katero je razpolagal inštitut, je bila sprva skromna. Osnovno orodje inštitutskih sodelavcev je bil do srede 80-ih let običajni pisalni stroj, dvojniki so se pisali s pomočjo kopirnega papirja. Inštitut je imel preproste klasične telefone, v 70-ih letih, ko so se pojavila prva (zasebna) žepna računala, je premogel diktafon. Preprostemu mikročitalcu se je sčasoma pridružil robusten sodobnejši. Prvi, malo zmogljivi računalniki in zgoščenke s skromno programsko zasnovo, so prikapljali na inštitut v drugi polovici 80-ih let, njegove sodelavce pa je v začetku 90-ih let navdušil fotokopirni stroj, ki ga je inštitut imel v souporabi še z dvema inštitutoma.

Kaj pa inštitutski prostori? Inštitut s tremi sekcijami je najprej razpolagal z dvema sobama v pritličju na Novem trgu 3. Od 1950 je postopno pridobival prostore v tretjem in drugem nadstropju Novega trga 4 in ob Salendrovi ulici (Gosposka 13). Leta 1953 je bila za glavno poslopje Akademije na Novem trgu 3, za hišo na Novem trgu 4 in za stavbo ob Salendrovi ulici urejena nova hišna telefonska centrala, na Novem trgu 4 pa je bilo1970 zgrajeno dvigalo. Leta 1972 je imel Inštitut za občo in narodno zgodovino dve veliki in dve manjši sobi, nasproti stopnišča pa je pridobil še en neopremljen prostor.

Sobe so bile ogrevano z lončenimi pečmi na premog; snažilke so jih zjutraj zakurile, med službenim časom pa so jih s kurjavo oskrbovali inštitutski sodelavci. Velike sobe z nizkimi stropi niso bile primerne niti za knjižnico niti za kabinetno raziskovalno delo. Potrebno jih je bilo pregraditi z improviziranimi predelnimi stenami. Za sodelavce inštituta sta bili zlasti turbulentni leti 1986 in 1987. Zaradi obnove stavbe so se začasno preselili v druge prostore v isti zgradbi, večji del v drugo nadstropje poleg Male dvorane. Gradbena dela so bila hrupna in prašna, cementna masa je ob injiciranju zidov curljala skozi vtičnice in odprtine v stenah, svedri niso prizanesli kovinskim omaram in celo knjigam, pri postavljanju fasadnega odra na dvoriščni strani je delavec prebil debeli zunanji zid stavbe in s svedrom zavrtal v začasni inštitutski kabinet. Ko so bila dela zaključena, se je inštitut vrnil v prvotne prostore in postopno pridobil tudi tri sobice nad Malo dvorano. To pa je komaj zadoščalo za namestitev dragocene inštitutske knjižnice, ki je ob tekočih nabavah vsebovala del knjižne zapuščine lingvista Adolfa Robida, večji del knjižnice Kmetijske družbe za Kranjsko ter knjižnico zgodovinarjev Franca in Milka Kosa. Knjižnica politika Henrika Tume je našla prostor na enoti inštituta v Novi Gorici.

L. 2003 je inštitut odprtih rok sprejel ponudbo direktorja ZRC SAZU za selitev v nove, adaptirane prostore v zgornjih dveh nadstropjih dvoriščnega trakta Novi trg 2 z ustrezno zasnovo kabinetov in knjižnice z novim pohištvom in sodobno tehnično opremo. – Z obžalovanjem pa opažam, da postaja stopnišče, ki vodi do inštituta, v zadnjih letih vse bolj strmo in neudobno.