Kako so Kranjci leta 1747 uničili stari red in sprožili reforme Marije Terezije
Published on: January 16, 2024Naslov je namerno zavajajoč in po zgodovinski teoriji napačen: nič niso uničili in reforme bi bile tudi brez njih. V ožjem razumevanju pa je vendarle res: kranjski deželni stanovi oz. njihovi člani so pred 275 leti zaradi egoizma, korupcije in nepotizma leta 1747 sprožili velike reforme habsburške uprave, sodstva in financ, ki je stanovom v habsburških deželah odvzela večstoletni primat in popolno oblast končno dodelila vladarju in centralnim dunajskim institucijam.
Neposreden povod za kraljičino akcijo na Kranjskem v začetku leta 1747 je bila zamera Karla Jožefa barona Valvasorja do deželnega glavarja Antona Jožefa grofa Auersperga zaradi svoje neizvolitve za deželnostanovskega generalnega prejemnika iz leta 1745. Generalni prejemnik je bil nekakšen finančni minister in zakladnik deželne samouprave, ki je nadzoroval in pobiral davke ter zadolževal deželo. Del pobranega, ki je pripadel deželi, je po koruptnih poteh že desetletja izginjal v žepe vplivnih politikov. Tisti del, ki je pripadel državi, pa je bil za državne potrebe premajhen in zato pod stalno kritiko Dunaja.
Valvasorjeva težava je bila, da se je prejšnji deželni glavar Marija Korbinijan grof Saurau že leta 1742 odločil imenovati v to funkcijo Janeza Benjamina barona Erberga, njegov tedanji namestnik Auersperg pa je podpiral kandidaturo Andreja Evzebija barona Gallenfelsa. Ko pa Erberg leta 1745 ni več hotel funkcije, je Auersperg spet podprl Gallenfelsa. Le Valvasor pa je imel na zasedanju deželnih stanov zagotovljenih dovolj glasov za izvolitev. V širšem izboru kandidatov sta bila sicer še Seifrid baron Gusič in Wolfgang Kajetan baron Kušlan. Auersperg je dosegel Gallenfelsovo izvolitev z zvijačno preložitvijo glasovanja na izredno zasedanje. Valvasor se je takoj pritožil na dvor, ki je po več mesecih razmišljanj poslal v Ljubljano Friderika Viljema grofa Haugwitza, da preišče spore ter vzpostavi red. Grof je v nekaj tednih ugotovil porazno stanje v deželni blagajni, malo kasneje v Celovcu pa še slabše razmere na Koroškem. Reforma deželnoknežjih financ v vseh deželah je postala nujna in se v nekaj mesecih spremenila v celovito reformo državne uprave v deželah.
Že sodobniki so nostalgično razumeli, da je bil Haugwitzev prihod na Kranjsko popolna prelomnica in počelo prelomnih politično-upravnih reform v državi. Niso pa priznali, da je bil povod zanje javno pranje kranjskega političnega perila na Dunaju.