Zgodba o glažutarjih iz Trnovskega gozda

Steklo je eden najstarejših in najtrdnejših materialov, ki je prišlo izpod človeških rok, s taljenjem kremenčevega peska in z uporabo raznih drugih tehnik za pridobivanje želenih oblik. Tako dolgo je že stalni in nepogrešljivi spremljevalec našega vsakdana, od stekel v oknih, okvirih očal ali kozarcih, da smo pozabili, kako redko in dragoceno je bilo nekoč. Kako redka in majhna so bila okna v hišah ter kako dragi in skrbno varovani so bili stekleni kozarci. Zgodba o glažutarjih z obrobij planote Trnovski gozd ne sega ravno v tiste čase, pa vendar se začenja v prvi polovici 18. stoletja, dogaja pa vse do druge polovice 19. stoletja, ko se nenadoma konča. Takrat, ko je bilo izdelovanje stekla še cenjena in donosna obrt.

»Na robu Trnovskega gozda, v dolini Trebuše, kjer še danes šumi potok Trebušca in tiho šepeta gozd, se je pred več kot 300 leti razvila skrivnostna obrt. V samoti bukovih krošenj in kremenovega peska iz potoka je zažarela, se razplamtela in pogorela z enako silo kot ogenj v steklarskih pečeh: zgodba gozdnega steklarstva - glažutarstva,« se začenja pripoved na spletni strani projekta GlassRoutes – skoraj kot bi začeli razpredati klobko kakšne ljudske pripovedke o skrivnostnih gozdnih bitjih. Junaki te zgodbe so resda navadni ljudje, ki pa so bili mojstri steklopihaštva in so se od staroselcev ločili tudi po svojem tujem poreklu; na severno Primorsko so se namreč priselili iz češko-nemškega območja Bavarske.

Nenavadno in danes le še malo znano zgodbo glažutarjev so pod drobnogled vzeli v okviru Interreg SPF projekta Glass Routes, pri katerem je sodeloval Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU kot vodilni partner, zanj pa dr. Petra Kolenc. Za začetek so razložili, kako da so se steklopihači naselili prav na tem koncu današnjega slovenskega ozemlja: pritegnilo jih je nahajališče kremenovega peska v reki in bukovega lesa kot surovine za pepeliko – oboje je namreč nepogrešljivo pri izdelovanju steklenih izdelkov. Izpod njihovih rok so prihajale steklenice, v katere so polnili sladke likerje, ki so nato našli pot na vse strani sveta. Steklenice glažutarjev s Trnovskega gozda so se lahko enakovredno kosale z izdelki beneških steklarjev, pravi Petra Kolenc. Eden od razlogov, da so se steklarji naselili prav na Trnovskem gozdu, med Lokvami, Lazno in Gorenjo Trebušo, je bila tudi relativna bližina tržaškega pristanišča. Nova lokacija je bila v primerjavi s transportom stekla iz Češke zagotovo bolj primerna. 

Izdelki trnovskih glažutarjev so še danes na ogled v muzejih na slovenski in italijanski strani, spomin nanje in njihovo mojstrstvo pa v okviru projekta Glass Routes poskušajo ohranjati tudi na nove načine. Med drugim se lahko sprehodite po kateri od na novo urejenih 30 kilometrov dolgih tematskih pešpoti med Lokvami, Lazno in Trebušo, se posladkate z glažutarsko sladico (ki vsebuje same naravne, lokalne sestavine in jo strežejo v 3 gostilnah na območju Lokvi), prelistate pravkar izdani katalog ohranjenih glažutarskih izdelkov in dvojezični zbornik ter si ogledate dokumentarni film Stekleni čas, pod katerega se podpisuje znana in večkrat nagrajena novogoriška režiserka Anja Medved. Na pragu poletja pa lahko prisostvujete tudi umetniški rezidenci Wood & Stone & Glass Lokve za kiparje in oblikovalce stekla, ki se bo začela 28. maja in bo trajala do 7. junija – letošnja tema je prav spomin na nekdanje pihalce stekla, kar bo navdih za umetnine, ki jih bo med bivanjem na rezidenci naredilo šestero vabljenih umetnic in umetnikov z vsega sveta. Te bodo ostale na lokaciji kot del nastajajoče forme vive Lokve.