Uvodna stranKaj je grad?Stoji stoji tam beli gradGrad in plesna kulturaGrajske kapeleGrad kot središče zemljiškega gospostvaGrajske knjižniceGradovi na likonvih upodobitvahGradovi kot upravna središčaGraščinska gospodarska poslopjaGlasba na slovenskih gradovihGrajske slikarske zbirkeGrajska politikaVloga gradu v srednjeveškem vojskovanjuDvorec SmlednikPlemiško stanovanje na SlovenskemNeinvazivne arheološke raziskave mot na SlovenskemSrednjeveški gradovi v pokrajiniGradovi na Slovenskem nekoč in danesGradovi in njihovo okrasno zelenjeGradovi kot duhovna dediščina

V slovenskih ljudskih pripovednih pesmih je podoba gradu večinoma naslikana tako, kot jo je ljudski pevec poznal iz neposrednega okolja. Iz njih poznamo vsaj dva tipa gradu: grad, ki je postavljen na nekem dvignjenem in utrjenem ter zavarovanem kraju (npr. v pravljični baladi Desetnica) ali pa kasneje kot plemiški dvorec v nižini (družinska balada Nezvesta gospa s tremi stražarji), kjer je pogosto zavarovan z vodo (pravljična balada Pred zmajem rešeno dekle). Nekajkrat ga celo upodobijo kot stolp (npr. v legendarni pripovedni pesmi Sv. Barbara zazidana v stolp). Opis fevdalne stavbe je bil vedno beli grad, namesto oken so line, zidan je v nadstropja, a ima tudi stopnice (štengce) ter celo balkon (gank) kot na kmečkih poslopjih. Ker nižji sloji večinoma niso smeli vstopati v grajske sobane (razen, če so tam služili), so zato notranji prostori ubesedeni kar z izrazi iz kmečkih hiš (kamra, črna kuhinja). Prebivalci so tipizirani (žlahtni gospod, žlahtna gospa, kraljič, knez), imajo pisarja (šribarja) in služabnike (štalar – hlevar, spletična, kuhar, ferboltar – oskrbnik). Grajska gospa je lahko upodobljena kot kmečka mati, ki sedi za pečjo in deli nasvete (balada Pegam in Lambergar). Grad je lahko le splošno označen in mnogokrat uporabljen predvsem kot stalno reklo ali uvajalni obrazec – »stoji, stoji, beli grad«; »tam stoji beli grad«;»tu stoji, stoji beli grad.« Grad je za ljudskega pevca pomenil prostor nečesa veličastnega (»stoji sivna skala, beli grad«), nedosegljivega, hkrati pa je bil simbol socialne neenakosti. V tem pomenu je še posebno izrazito predstavljen v socialnih baladah (socialne balade Hudi graščak kaznovan ali Fantič umorjen zaradi ljubezni do gospodove hčerke).

Rokopisni zapis pesmi Pegam in Lambergar iz zbirke Odbora za nabiranje narodnih pesmi (OSNP 8898); leta 1910 zapisal Franc Kramar v Vinjah pri Dolu, Gorenjsko; pela Katarina Zupančič, pd. Živčkova Katra.

dr. Marjetka Golež Kaučič, Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU