GRAJSKE KNJIŽNICE
Največ podatkov o grajskih knjižnicah, njihovi vsebini in do neke mere tudi urejenosti najdemo v zapuščinskih inventarjih. Ob smrti lastnika so popisali vse premoženje in od 17. stoletja naprej so vključene tudi knjige. Žal so se pri drobnih publikacijah in nevezanem knjižnem gradivu popisovalci zatekli k oznakam »50 manjših knjig«, »nevezane tiskane pole« in podobno. V inventarjih so zapisovali le skrajšane naslove, tako da popolna rekonstrukcija nekdanjih grajskih knjižnic skoraj ni mogoča. Le redko pa so imele knjižnice izdelan katalog, ki je bil namenjen nekdanjim uporabnikom. Rokopisni katalog knjižnice z gradu Smlednik iz leta 1771 je prej izjema kot pravilo. Knjige so bile označene s črkami (oznake za omaro) in številkami (oznaka police). Sestavljen je iz treh delov: 1) abecedno-imenski katalog, kjer iščemo naslove knjig po avtorjih; 2) tematski katalog, kjer so knjige po vsebini razdeljene v 11 sklopov; 3) mestni katalog – popis po knjižnih omarah. Že po nastanku kataloga so dodali še eno omaro – W, kamor so postavljali na novo pridobljena dela.
Knjižnice so na gradovih predstavljale pomemben inventar in okras grajskih prostorov. Lastniki so posebno pozornost namenili njihovemu videzu. Knjige so do začetka 19. stoletja prodajali praviloma nevezane in šele nato je knjigovez dal končno podobo kupljenemu izvodu. Lastniki so poskrbeli za enotno podobo knjig. Tako so bile knjige v turjaški knjižnici vezane v bel pergament. Lastništvo knjig so označevali z ekslibrisi. To je lahko le zapis v knjigi, listič s heraldičnimi znamenji, ki je v knjigo vlepljen, ali pa supralibris – na platnice odtisnjen grb. Nekatere grajske knjžnice, predvsem tiste, ki so nastajale dalj časa – skozi več generacij, niso bile enotno opremljene. Enako lahko zapišemo za biblioteke, ki so jih lastniki sistematično zbirali za podporo svojih znanstvenih raziskovanj. V 19. stoletju knjigovezi postopoma izgubljajo veljavo. Knjige začno prodajati vezane, tako tudi po grajskih dvoranah najdemo serijsko vezane knjige.
Usoda knjižnic, ki so nekoč krasile gradove na Slovenskem, je precej pestra. Nekatere so že pred stoletji menjale lastnike. Najbolj znan je primer Valvasorjeve knjižnice, ki je prišla v last zagrebške nadškofije. Drugi primer je knjižnica Breckerfeldov s Starega gradu na Dolenjskem, katere precejšen del je v začetku 19. stoletja kupila baron Jožef Kalasanc Erberg. Erbergova obsežna knjižnica je bila po baronovi smrti deloma podarjena deloma odkupljena in njen velik del je danes vključen v knjižnico Narodnega muzeja Slovenije. Zoisova knjižnica je v Narodni in univerzitetni knjižnici, prav tako ta inštitucija hrani del knjižnice z graščine Turn na Dolenjskem, medtem ko je preostali del v Narodnem muzeju Slovenje. Še zanimivejša je usoda turjaške knjižnice. Lastniki so jo namreč po ljubljanskem potresu leta 1895 preselili v Zgornjo Avstrijo, kasneje pa v Urugvaj. Nekaj njenih knjig je v prvi polovici 20. stoletja prišlo v Kongresno knjižnico v Washingtonu, za večino pa je bila zadnja skupna predstavitev na avkciji v Londonu leta 1982. Nekaj pomembnih publikacij, ki so nekoč stale v turjaški knjižnici, je zdaj shranjenih v Britanski knjižnici v Londonu, usode večine pa ne poznamo. Posebno poglavje predstavljajo grajske knjižnice, ki so jih imeli lastniki na gradovih vse do 2. svetovne vojne. Nekatere so delile usodo gradov in bile požgane (npr. Soteska), druge so bile odpeljane in deloma vključene v razne državne ustanove, le nekaj jih je ostalo na svojem mestu (npr. Tuštanj).
dr. Anja Dular, Narodni muzej Slovenije