GRADOVI NA LIKOVNIH UPODOBITVAH
Likovne podobe so pomožen, vendar dragocen in nepogrešljiv zgodovinski vir pri preučevanju stavbne zgodovine gradov. Ne glede na umetniško zmogljivost, smisel za podrobno opisovanje in likovno spretnost slikarjev, risarjev in grafikov sta dokumentarna in kulturnozgodovinska pomembnost likovnih upodobitev veliki. Slike, grafike in risbe lahko dopolnijo naše védenje o stavbni zgodovini gradov. Mnoge grajske objekte ali njihove danes že uničene stavbne detajle poznamo samo po starejših upodobitvah. Prevladujejo vedute in panoramske upodobitve, pogledi v grajske notranjščine so redki.
Najstarejše znane upodobitve gradov so na slovenskih tleh ohranjene iz visokega srednjega veka (freske). Gradovi so vkomponirani tudi v oltarne slike in druge cerkvene podobe. Sprva ne moremo govoriti o vernih prikazih grajske arhitekture.
V 17. stoletju srečamo prve načrtno nastale upodobitve gradov. Mesta, trge in gradove so likovno dokumentirali kartografi, topografi in drugi avtorji. Tako je menih avguštinskega reda Johannes Clobucciarich med pripravami gradiva za zemljevid notranjeavstrijskih dežel med letoma 1601 in 1605 potoval po Štajerski, delu Dolenjske in Notranjske in kartografske zapise dopolnjeval z risbami, na katerih je skiciral poglavitne značilnosti grajskih kompleksov.
Najpomembnejši slikovni vir za preučevanje gradov v 17. stoletju dolgujemo kranjskemu plemiču in polihistorju Janezu Vajkardu Valvasorju (1641–1693), ki je v Skicni knjigi za Topografijo vojvodine Kranjske in v 11. knjigi Slave vojvodine Kranjske (Die Ehre deß Hertzogthums Crain, Nürnberg, 1689) zbral vedutne upodobitve trgov, gradov in samostanov. Risbe in skice so poleg Valvasorja prispevali tudi drugi avtorji, risbe pa so v baker vrezali bakrorezci. Podobno vlogo je na Štajerskem opravil geograf in topograf Georg Mattheus Vischer (Topographia Ducatus Styriae, Gradec, 1681).
V 19. stoletju se je po zaslugi novih tiskarskih tehnik (litografija, jeklorez), turizma, realističnih tendenc v likovni umetnosti in romantičnega vrednotenja naravnih in kulturnih znamenitosti razmahnilo krajinsko in vedutno slikarstvo, ki je glede dokumentarnih podrobnosti natančnejše in zanesljivejše. Izšlo je več grafičnih map z vedutnimi motivi, ki so bile namenjene meščanskemu občinstvu. Risar, topograf in založnik Jožef Wagner (1803–1861) je od leta 1836 deloval v Celovcu. Izdal je dve zbirki vedut s Koroške in zbirko vedut s Kranjske. Listi s kranjskimi vedutami so izhajali v mapah s po tremi listi od 1842 do 1848.
Cerkveni slikar in učitelj risanja na Mahrovi trgovski šoli v Ljubljani Franz Kurz zum Thurn und Goldenstein (1807–1878) je med letoma 1840 in 1865 zaradi raznih naročil prehodil vso Kranjsko in upodobil razne kraje, mesta in gradove. Vedute so nastale v času, ko fotografska tehnika še ni bila široko razširjena, vendar jih je Goldenstein nameraval razmnožiti s pomočjo fotografije in fotografske posnetke nameniti prodaji. Slikarske in grafične upodobitve v vlogi vira za preučevanje stavbne preteklosti gradov je kmalu nadomestila fotografija.
dr. Damir Globočnik, Gorenjski muzej Kranj