DVOREC SMLEDNIK V DVAJSETEM IN ENAINDVAJSETEM STOLETJU

Uvodna stranKaj je grad?Stoji stoji tam beli gradGrad in plesna kulturaGrajske kapeleGrad kot središče zemljiškega gospostvaGrajske knjižniceGradovi na likonvih upodobitvahGradovi kot upravna središčaGraščinska gospodarska poslopjaGlasba na slovenskih gradovihGrajske slikarske zbirkeGrajska politikaVloga gradu v srednjeveškem vojskovanjuDvorec SmlednikPlemiško stanovanje na SlovenskemNeinvazivne arheološke raziskave mot na SlovenskemSrednjeveški gradovi v pokrajiniGradovi na Slovenskem nekoč in danesGradovi in njihovo okrasno zelenjeGradovi kot duhovna dediščina

Razburkano dogajanje dvajsetega stoletja se je, podobno kot pri drugih grajskih stavbah, kazalo tudi pri dvorcu Smlednik, njegova usoda v obravnavanem obdobju pa je neposredno povezana z baroni Lazarini, ki imajo dvorec v lasti vse od leta 1795.

V dvajseto stoletje je smledniško gospostvo vstopilo precej zadolženo, kar je bila v precejšnji meri posledica nove gospodarske situacije, nastale po delni zemljiški odvezi leta 1848, zagotovo pa je k finančnem primanjkljaju prispevala tudi sanacija dvorca po velikonočnem potresu 1895. Na pragu prve svetovne vojne je lastništvo prevzel Henrik baron Lazarini (1874−1949). Skupaj s soprogo Gerto Kosler jima je v obdobju med obema vojnama uspelo izboljšati finančno situacijo, vzpostaviti cvetoče in moderno gospodarstvo, prav tako pa je bil novemu času prilagojen tudi dvorec sam (napeljava elektrike, kopalnica, …). Kljub nekaterim spremembam, ki jih je prinesel nastanek prve jugoslovanske države, so po pripovedovanju sodobnikov prebivalci smledniškega dvorca živeli dokaj umirjeno življenje, kar dokazuje tudi ohranjeno fotografsko gradivo.

Druga svetovna vojna je temeljito posegla tudi v življenje v dvorcu, najbolj radikalen rez pa je pomenila (tudi po takratni zakonodaji nezakonita) zaplemba dvorca in posesti leta 1945. Nova oblast na srečo dvorca ni prepustila propadu, temveč je v njem sprva uredila dom za vojne sirote, kasneje pa vzgojni zavod in osnovno šolo. Kakšen odnos so imeli novi prebivalci do stavbe, se da razbrati iz ohranjene korespondence spomeniškovarstvenih inštitucij. Za prva povojna leta je bilo značilno precej namernega uničevanja stavbe, nekaj najbolj problematičnih posegov pa je vseeno uspela preprečiti spomeniška služba. Ugotovimo pa lahko, da je bila večino povojnega obdobja stavba solidno vzdrževana, prilagoditve potrebam vzgojnega zavoda pa niso zahtevale večjih posegov v stavbno tkivo.

Leta 1990 je rodbini Lazarini uspelo doseči razveljavitev odločbe o zaplembi, s čimer se je za dvorec začelo novo obdobje. Novi/stari lastniki so v zadnjih dveh desetletjih objekt temeljito sanirali, poskrbeli za umetnostnozgodovinske in restavratorske raziskave, posebne pozornosti pa je bila deležna kvalitetna poznobaročna poslikava v viteški dvorani (delo Eustachiusa Gabriela), ki je bila v letih 2000−2007 temeljito restavrirana. Žal je bil januarja 2007 v dvorcu podtaknjen požar, ki je precej poškodoval poslikavo, ponovno restavriranje fresk pa je sedaj v zaključni fazi. Končanim restavratorskim delom pa bodo v prihodnosti sledili projekti za revitalizacijo dvorca.

Franci Lazarini, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU