PLEMIŠKO STANOVANJE NA SLOVENSKEM
Gradovi so imeli poleg vseh drugih tudi funkcijo bivališča, lastnikov ali upravnikov, njihove razširjene družine in gostov, služinčadi, duhovnikov, uradnikov in vojakov. Domovi domačih elit so bili v veliki meri skozi stoletja tudi reprezentančni prostori, ki so morali biti – pogosto za ceno zadolževanja – opremljeni primerno političnemu, gospodarskemu in kulturnemu statusu lastnikov tako nasproti sebi enakim in peščici višjih na družbeni lestvici kot deprivilegirani množici. Plemiške družine, ki so bile običajno sorodstveno povezane preko deželnih meja, so skušale svojemu naraščaju priskrbeti čim boljšo in vsestransko izobrazbo. Seznanjene z novostmi po svetu, so stanovanjsko opremo naročale pri najboljših domačih mojstrih in jo kupovale v tujini. Seveda pa so bile pri gospodi, cerkveni ali posvetni, velike razlike v premoženju, okusu, razgledanosti, sposobnostih in usodah, ki so se odražale tudi v njihovih domovih.
Poleg zadovoljevanja primarne potrebe po varnosti in reprezentančnosti se je plemiško bivališče tako kot drugod po Evropi tudi na Slovenskem skozi srednji in novi vek razvijalo linearno v smeri vse več udobja. V prvi vrsti je to pomenilo v prostorih več naravne in umetne svetlobe, zavarovanega ognja, svežega in ogretega zraka, vode in čistoče. Tako reprezentančnost kot udobje sta narekovala tudi vse več stanovanjske opreme, shrambnega, sedežnega in spalnega pohištva, tekstilij, posodja, orodja in drugi vsakdanjih predmetov iz raznih materialov, svetil, ur, umetniškega okrasa, knjige in glasbil. Podobno kot grajska stavba se je tudi stanovanjska oprema kot živ organizem spreminjala, rasla, venela, se množila. Stare reči so se uporabljale, dokler se je le dalo, nekoč morda ponos sprejemnice, je na primer skrinja na koncu še vedno koristna pristala v vrtnarjevi lopi. Premožnejše in spretnejše družine so si nabavile več modernih kosov, a prav povsod so novi rodovi dodali k organski sestavljanki kaj novega.
Način življenja plemiškega stanu se je skozi stoletja seveda spreminjal glede na njegovo vlogo in pomen v družbi. Pretežno vojaške in posestniške vire prihodkov je nadomeščalo tudi politično udejstvovanje, pa industrijski in trgovski posli, ki so terjali sezonsko bivanje v mestu. Mobilnosti med lastnimi posestvi in gradovi sorodnikov in prijateljev se je tako pridružilo pomeščanjenje, vse dokler niso novodobni bogati meščani začeli, obratno, iskati sprostitve na podeželju in kupovati gradov od včasih obubožanih grajskih. Seveda se tako kot v vsem tudi v grajskem bivalnem okolju odraža slovenska umeščenost v srednjeevropske habsburške dežele z dotikom Sredozemlja, tako po primernosti našemu podnebju, materialih in tipih in slogu opreme. Za rekonstruiranje razvojnega loka grajske stanovanjske opreme imamo na voljo rezultate izkopavanj in drugače ohranjene predmete, slikovno in pisno gradivo vseh vrst in ne nazadnje tudi ustna pričevanja.
dr. Maja Lozar Štamcar, Narodni muzej Slovenije