NEINVAZIVNE ARHEOLOŠKE RAZISKAVE MOT NA SLOVENSKEM
Srednjeveška latinska beseda mota označuje zgodnje fevdalne utrdbe, za katere je značilen bodisi v celoti bodisi deloma umetno nasut grič, na katerega je postavljena ena ali več stolpastih zgradb. O zunanjem videzu, pozidavi, konstrukcijskih in fortifikacijskih značilnostih teh utrdb priča nekaj ohranjenih sočasnih opisov, najbolj znan likovni vir pa je t.i. tapiserija iz Bayeauxa s konca 11. stoletja, na kateri so upodobljene francoske mote Dinan, Bayeaux, Dol in Rennes. Neprecenljiv vir podatkov so seveda neposredni materialni ostanki mot, ki jih zaradi razmeroma slabe ohranjenosti preučuje predvsem arheologija.
Jedro mote je bilo praviloma obdano z jarkom, najpogosteje tudi z zemljenim nasipom s palisado. Številne so imele zunanje dvorišče (predgradje), na katerem so bili postavljeni bivalni in gospodarski objekti. Izraz mota se v ožjem smislu nanaša na sam umetni grič s stavbami, v širšem smislu pa označuje celoten grajski kompleks z enim ali več utrjenimi ali neutrjenimi predgradji.
Mote so postavljali predvsem v nižinskih predelih, na območjih z razgibanim reliefom pa tudi na naravnih vzpetinah, vrhovih ali pomolih, ki so jih z odkopavanjem ter morebitnim dodatnim nasipavanjem preoblikovali v motam podobne objekte.
Prve mote naj bi nastale okoli leta 1000, morda že v drugi polovici 10. stoletja, na območju severne Francije in zahodnega dela srednje Evrope. Odtod so se z normanskimi osvajanji hitro razširile na Britansko otočje. Višek je gradnja mot na izvornem območju dosegla v 11. in 12. stoletju, proti vzhodu pa se je ta stavbni tip širil postopno in se je v 13. in 14. stoletju uveljavil tudi na Poljskem in Madžarskem.
Na današnjem slovenskem ozemlju smo doslej evidentirali več kot štirideset mot in drugih domnevno srednjeveških utrjenih zemljenih objektov. Pravih mot je med njimi le malo, najbolje ohranjena primera sta Atilov grad pri Spodnjem Kocjanu in Kosova gomila v Razvanju. Nobena od teh utrdb doslej ni bila celovito raziskana. Manjša arheološka izkopavanja je leta 1979 na Gradišču pri Goleku opravil Inštitut za arheologijo ZRC SAZU (A. Pleterski), nekaj objektov pa je delno raziskal W. Schmid pred drugo svetovno vojno.
V zadnjih letih se raziskavam mot posvečamo na Oddelku za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, in sicer z uporabo neinvazivnih arheoloških metod, kot so klasična arheološka topografija, opazovanje zemeljske površine iz zraka in aerofotografija, površinski terenski pregled, posnetek mikroreliefa najdišča in geofizikalne prospekcijske metode (geoelektrična upornost in georadar). S temi metodami lahko najdišča zaznamo in dokumentiramo na površini, z uporabo geofizikalnih metod pa lahko s sistematičnim merjenjem vrednosti posameznih fizikalnih lastnosti zemljišča zaznamo in interpretiramo tudi nekatere strukturne elemente, ki na površju niso vidni, denimo zidove, jarke, tlakovane površine ter predele ali objekte, dolgotrajno izpostavljene visokim temperaturam (npr. peči). V idealnih pogojih lahko tako brez posegov v tla pridobimo tloris arhitekturnih idr. ostalin, seveda pa lahko izključno z izkopavanji te interpretacije preverimo, ugotovimo časovno sosledje posameznih konstrukcij in pridobimo kontekstualne podatke, predmete in podatke o naravnem okolju, ki nam omogočajo razumeti namembnost posameznih prostorov in spremembe njihove rabe skozi čas.
dr. Katarina Predovnik, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za arheologijo