Avksologija
Eno od vprašanj v kvizu Joker 2. aprila 2022 na slovenski nacionalni televiziji je bilo: »Pri kateri starosti otrok doseže polovico svoje odrasle telesne višine?«. Ponudili so štiri odgovore: dve, štiri, šest in osem let. Pravilen odgovor je bil prvi.
Kdaj je nastala taka preprosta formula? Ljudje so se že daleč v preteklosti ukvarjali s takimi vprašanji, a tega niso imeli za znanost, marveč za govorico. Na Slovenskem so imeli odgovor že pred sredo 18. stoletja, ko se je avksološka znanost* šele začela razvijati, le da je bila formula nekoliko drugačna – podvojitev višine triletnika. Tudi ljubljanski plemič, izobražen, razgledan, radoveden in svetovljanski član kranjske deželne vlade Franc Henrik baron Raigersfeld je iz njemu lastne radovednosti 31. maja 1750, ob tretjem rojstnem dnevu najmlajšega sina Henrika, izmeril dečkovo višino, da bi, kot je zapisal, preizkusil ljudsko govorico, da odrasel človek doseže dvojno višino kot jo ima pri treh letih. Sinu je nameril 2 čevlja in 9 palcev (87 cm) – torej naj bi zrasel do 5 čevljev in 5 ¾ palca oziroma 174 cm.
Zakaj sestavljalec kviza leta 2022 ni ponudil kot enega od možnih odgovorov starost treh let, ki so bila pred poltretjim stoletjem očitno »pravi« odgovor in ima še danes določeno težo med ljubitelji tovrstnih izračunov. Razlog je povezan z antropološkimi spremembami Evropejcev v zadnjih treh stoletjih. 18. stoletje je bilo v Evropi čas nenehnih vojn, lakot, naravnih nesreč in epidemij. Meritve vojaških oblasti v habsburški monarhiji s konca 18. stoletja kažejo zelo nizko višino (in težo nabornikov) – le ok. 1,60 m. Ljudje so bili torej bistveno nižji kot danes, seveda so bile vmes tudi znatno višje izjeme.
Da sta rast in višina odrasle osebe odvisni od socialno-ekonomskih razmer, so znanstveniki sicer dokazali šele v začetku 19. stoletja, pri čemer tudi slovenska medicina ni zaostajala: ljubljanski zdravnik Fran Viljem Lipič je leta 1834 opozoril na vpliv podnebja, načina življenja, prehrane, oblačenja, statusa itd. na fizične lastnosti ljudi. Zato je npr. med (povprečno) premožnejšimi Gorenjci opažal nadpovprečno velikost in življenjsko pričakovanje, med revnejšimi Dolenjci pa nasploh podpovprečne vrednosti.
Ker je v daljših obdobjih pomanjkanj rast otrok počasnejša, otroci kasneje dosežejo tisto višino, ki jo je nato s podvojitvijo višine približno mogoče prognozirati za odraslo dobo. Razmere za bolj zdravo življenje so se nato do srede 20. stoletja počasi izboljševale. Potem pa so bistveno boljše prehrana, zdravstvo in splošne življenjske razmere vplivale na izdatno povečanje fizičnih lastnosti Evropejcev in posledično na zmanjšanje starosti otrok ob omenjenem prognoziranju le na dve leti starosti.
Izračun se v primeru družine Raigersfeld žal ni potrdil, saj je mali Henrik umrl že pri enajstih letih. In tudi če ne bi: vsi drugi Raigersfeldovi sinovi so bili v odrasli dobi nižje rasti celo po tedanjih predstavah, kar je Raigersfeld nerad priznal znancu tik pred svojo smrtjo leta 1760. Najbrž bi bil tudi odrasli Henrik nižji kot 1,74 m. Zato nas ne preseneča Raigersfeldova fascinacija nad »visokimi« ljudmi: leta 1756 je bil poudaril višino nekega podčastnika, ki je meril 1,84 m. To je danes skoraj običajna velikost pri mlajših slovenskih moških, ki bi jo po takratnih pričakovanjih napovedal kar 92 cm visok triletnik. Ta višina pa je danes ocenjena kvečjemu za povprečno oziroma celo za spodnjo mejo normalno razvijajočih triletnikov.
Nauk zgodbe? Tudi telesna višina je absolutno odvisna od posameznikovega mesta v zgodovini.
* ↑ Avksologija je multidisciplinarna veda, ki preučuje vse vidike človeške telesne rasti.
