Jožef Kalasanc baron Erberg in njegova družina

Miha Preinfalk

23. junija 1794 sta se pred oltar goriške stolnice sv. Hilarija sprehodila Jožef Kalasanc baron Erberg, ženin s Kranjskega z močnimi goriškimi koreninami, in Jožefa grofica Attems, nevesta z Goriškega z močnimi kranjskimi koreninami. Oba sta bila tistega dne še zelo mlada, nevesta jih je imela »sladkih šestnajst«, medtem ko ženin še ni dopolnil dvaindvajset let. A če je bila za plemiško nevesto rosna mladost ob sklenitvi zakonske zveze v tistih časih nekaj povsem običajnega, nekoliko bodejo v oči ženinova leta. Razlogi za sorazmerno zgodnjo poroko so tičali v družinskih okoliščinah rodbine Erberg. Jožef Kalasanc je bil takrat namreč (skoraj) edini moški potomec svoje rodbine. Resnici na ljubo je takrat res še živel njegov stric Ferdinand, ki pa je bil star preko sedemdeset let in si kot duhovnik ni mogel ustvariti družine in nadaljevati rodu. Zato se je s poroko mladega Jožefa Kalasanca mudilo, saj je sicer grozilo, da bo rodbina Erberg kot celota v moški liniji izumrla, to pa bi lahko za sabo potegnilo mnoge nepredvidene posledice in zaplete glede dedovanja.

Zakon Jožefa Kalacanca Erberga in Jožefe Attems, ki je trajal skoraj 50 let, je bil harmoničen, čeprav v njem ni manjkalo vzponov in padcev. Deset mesecev po poroki se je rodil prvi otrok, sin in naslednik Jožef Ferdinand. V naslednjih letih je nato sledilo še šest otrok, zadnja hči se je rodila kar dvajset let pozneje, ko sta bila oba starša zaposlena kot vzgojitelja cesarskih otrok na Dunaju. Nekaterim od otrok so pri krstu stali nadvse imenitni botri, med njimi npr. cesarjeva sestrična nadvojvodinja Marija Leopoldina, ki je na prelomu stoletja inkognito bivala v Ljubljani.

Vendar so nad družinsko srečo visele dolge sence, ki so bile nazadnje tudi usodne. Dve hčeri sta umrli v najzgodnejših otroških letih, druge otroke pa so tako ali drugače pestile duševne težave. Drugorojenega sina Karla so pognale v samomor, sin Jožef Ferdinand se je moral odpovedati diplomatski karieri, najmlajša hči Elizabeta je umrla pri rosnih dvajsetih letih, hčer Marijo pa so zaradi nezmožnosti samostojnega življenja postavili pod skrbništvo. Edini od Erbergovih otrok, ki si je ustvaril lastno družino, je bila hči Antonija, ki se je poročila s svojim pravim bratrancem Janezom Ludvikom grofom Attemsom in se preselila v Gorico. Njuni potomci tam živijo še danes.

Prekletstvo, ki je viselo nad Erbergovo družino konec 18. stoletja, je bilo tako s poroko Jožefa Kalasanca leta 1794 odpravljeno le začasno. Dokončno se je uresničilo leta 1847, ko je umrl njegov najstarejši sin Jožef Ferdinand kot zadnji moški potomec baronov Erberg. Glavna dedinja je postala njegova sestra Antonija Attems v Gorici, za njo pa njen najstarejši sin Sigismund grof Attems, ki je večino dediščine svojega deda Jožefa Kalasanca Erberga razprodal najboljšim ponudnikom. Takrat so se za vedno porazgubile številne zbirke in redki umetnostni kosi, ki jih je zbiral njegov ded Erberg. Kljub vsemu pa je nekaj te dediščine ostalo na Slovenskem, zlasti obsežni arhiv, ki ga danes hranijo v Arhivu Republike Slovenije in predstavlja temelj za raziskovanje starejše zgodovine dežele Kranjske.