8. julij 1680
Na Slovenskem in tudi drugod po Evropi lahko 17. stoletje označimo kot stoletje kuge. Kužne epidemije so na naših tleh izpričane v letih 1600–1602, 1623–1631, 1641–1648 in 1664–1669. Najhujša epidemija pri nas je potekala med letoma 1679 in 1683, pri čemer je šlo za dva epidemična vala. To je bila najhujša kužna epidemija po letu 1480.
Žarišče je bilo na Sedmograškem, kjer je kuga izbruhnila poleti 1675 in se nato do novembra 1678 razširila na zahod do meje habsburških dežel Spodnje Avstrije in Štajerske. Spomladi 1679 je divjala na Dunaju in junija tega leta dosegla raven, ko je ušla izpod nadzora. Na ozemlju (Spodnje) Štajerske je bil vrhunec prvega epidemičnega vala leta 1680. Prvi primeri v Mariboru so iz začetka junija. Čeprav je v mestu in predmestjih naglo umrlo več ljudi, so kot vzrok njihove smrti predvidevali vročinsko bolezen. Posebnih zaščitnih ukrepov ni bilo, zato se je kuga širila. Julija je bolezen izbruhnila z vso silo. Tedaj dileme ni bilo, črno-modrikasta barva kože umrlih je razkrivala smrt za pljučno kugo.
Novica o bolezni se je v mestu hitro razširila, prebivalstva pa se je polastila panika. Tedaj je bila edina rešitev beg iz okuženega mesta. V mestu so ostali manj premožni in tisti, ki so bili vezani na službo ali obrt. Ostale, ki niso hoteli ali mogli delati, so kužni inšpektorji poslali v skupna taborišča zunaj mestnih vrat. Če so se okuženi zaprli v stanovanje, so ostali v njem zaprti 40 dni. Hiše okuženih so označili z velikimi belimi križi iz apna ali s križi s črno barvo. Hrano in zdravila so jim prinašali posebni strežaji, ki so potrebščine okuženim predali kar skozi okno v košari, da z njimi niso imeli stikov.
Kuga je v Mariboru povzročila pravo opustošenje. Do 8. julija, ko se je znotraj obzidja začela širiti kužna epidemija, je umrlo 23 ljudi, zatem pa je do konca leta 1680 v pokopni matični knjigi mestne župnije sv. Janeza Krstnika zabeleženih kar 158 mrtvih: v juliju 10, v avgustu 28, v septembru 47, v oktobru 43, v novembru 21 in v decembru 9.
Dodati je treba, da smrtni primeri v lazaretu, ki je stal izven mestnega obzidja (blizu današnje frančiškanske cerkve), niso vpisani in da so matične knjige v času epidemij zelo pomanjkljive. Po Simonu Povodnu (SI_ZAP 70, R-40, Simon Povoden, Bürgerliches Lesebuch, I. Theil, 1821, str. 287) in Ignaciju Orožnu (Das Bisthum und die Diözese Lavant, 1875) je leta 1680 znotraj mesta Maribor za kugo umrlo 256 ljudi. Za ilustracijo lahko navedemo, da omenjena mariborska pokopna matična knjiga v obdobju 1671–1679 na letni ravni povprečno izkazuje 44 mrtvih.
V zahvalo za konec kuge so Mariborčani leta 1681 na Glavnem trgu postavili kužno znamenje – steber z Marijino podobo. Spomenik so po kronogramu prenovili leta 1743, ko je nov Marijin kip s sohami (pretežno kužnih) svetnikov Frančiška Asiškega, Frančiška Ksaverja, Sebastijana (Boštjana), Roka, Donata in Antona Padovanskega postavil kipar Jožef Straub (1712–1756). Danes so na Glavnem trgu replike, originale pa hranita ZVKDS OE Maribor (kipi svetnikov) in Pokrajinski muzej Maribor (podoba Marije).
