Barbara Celjska
Barbara Celjska, slavna soproga ogrskega, nemškega in češkega kralja ter cesarja Sigismunda Luksemburškega (1368–1437), je bila rojena 1392 kot druga hči oziroma zadnji otrok grofa Hermana II. Celjskega (1361–1435) in grofice Ane Schaunberške. Mladi grofici, ki je že pri štirih letih izgubila mati, ni bilo odmerjeno veliko otroštva. Ni še prestopila praga najstniških let, ko je pri njenem očetu za njeno roko snubil sam ogrski kralj, ki je že pokopal od Barbare veliko starejšo ženo. Želja mladoletnega dekleta pri ženitnem dogovarjanju dveh odraslih mož, ki sta vsak na svoj način krojila visoko politiko svojega prostora, ni bila merodajna. V okolju, ki ga je oblikovala poročna politika, zakonska ljubezen ni bila pomembna. Po krajšem omahovanju se je oče naposled odločil: hči bo kraljeva soproga. Obdobje Barbarinega otroštva se je končalo.
6. decembra 1405 je mlada Barbara, takrat že Sigismundova soproga, klečala pred oltarjem v baziliki Belega stolnega gradu na Ogrskem in čakala, da jo ostrogonski nadškof krona za kraljico. Po pravilih bi jo moral kronati veszprémski škof, a ta urad v tem času ni bil zaseden, zato je vskočil oni iz Ostrogona. Po kronanju se je za Barbaro začelo novo življenje. Postala je kraljica Ogrske. Tisti, ki je dejansko slavil zmago, pa je bil njen oče. Boljšega zeta od kralja si Herman ne bi mogel želeti. Sigismund je bil zaveznik in podpornik celjske hiše in njemu gre zasluga, da so grofje postali pomembni v Slavoniji. Poročanje s predstavniki kraljevih dinastij je pri Celjskih že imelo neko tradicijo. Hermanov bratranec Viljem je bil poročen s poljsko princeso in Viljemova hči s poljskim kraljem. Vladarskega porekla je bila tudi Hermanova mati Katarina Kotromanić. Vse, kar si je grof lahko želel je, da še on sam ali njegovi sinovi postanejo kralji ali knezi. Njegova želja se je deloma izpolnila tri desetletja kasneje.
Sigismund in Barbara sta veljala za vzoren zakonski par in kralj je svojo soprogo uvajal v državne posle. Barbara ni bila ena tistih nedejavnih kraljic, ki so bile porinjene vstran od vladarskih opravil. Njen itinerar kaže izredno mobilnost, neredko v spremstvu moža. Sedemnajstletna je povila hči Elizabeto, ki je postala soproga Sigismundovega naslednika, drugih otrok pa z možem nista imela. Ko je Sigismund 1410 postal še nemški kralj, je Barbara postala tudi nemška kraljica, za cesarico pa ni bila okronana nikoli.
Barbara Celjska je primer kraljice, ki je pri podpornikih požela precejšnje občudovanje, pri nasprotnikih pa izrazito neodobravanje. Bila je izobražena in sposobna ženska, ki je burila duhove. Ožigosana je bila za prešuštnico in krivoverko. Še največ škode njenemu zgodovinskemu spominu je povzročil Enej Silvij Piccolomini (kasnejši papež Pij II.), ki je pobiral dvorne klevete in jih širil v svojih spisih.
Preživela je večino svoje družine, oba starša, sestro in tri brate, soproga, hčerko in zeta, 11. julija 1451 pa je sama našla večni počitek v katedrali Sv. Vida v Pragi.
Podrobneje si lahko o njej preberete na Slovenski biografiji.
