Zoisova nagrada in priznanje za Andreja Rahtena in Luko Vidmarja

Na javni razglasitvi, ki je potekala danes, 14. oktobra 2025, ob 11.00 v Centru Rog, so podelili Zoisove nagrade in priznanja. Med prejemnicami in prejemniki, ki jih je razglasila predsednica Odbora RS za podelitev nagrad in priznanj za izjemne dosežke v znanstvenoraziskovalni in razvojni dejavnosti prof. dr. Nataša Vaupotič, sta bila tudi raziskovalca ZRC SAZU, dr. Luka Vidmar in dr. Andrej Rahten. O pomenu nagrad in priznanj je na slovesnosti v Rogu spregovoril tudi minister za visoko šolstvo, znanost in inovacije dr. Igor Papič.

Prof. dr. Andrej Rahten (Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta; ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa; Avstrijska akademija znanosti) je prejel Zoisovo nagrado za vrhunske dosežke na področju preučevanja slovenske politične zgodovine. Kot so zapisali v obrazložitvi, s svojim znanstvenoraziskovalnim delom pomembno prispeval k boljšemu poznavanju slovenske politične zgodovine v zadnjih desetletjih habsburške monarhije in v postimperialni dobi. Med njegovimi najpomembnejšimi deli so študije o slovensko-hrvaških odnosih v habsburški monarhiji in sarajevskem atentatu, biografije Izidorja Cankarja, Ivana Šusteršiča in Antona Korošca, trilogija o slovenskem dojemanju habsburške dinastije ter več monografij s področja diplomatske zgodovine. Njegovo raziskovalno delo pomaga ohranjati zgodovinski spomin ter poglablja razumevanje prelomnih dogodkov in osebnosti, ki so v prvi polovici 20. stoletja zaznamovali slovenski prostor.

Doc. dr. Luka Vidmar (ZRC SAZU, Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede) je prejel Zoisovo priznanje za pomembne dosežke na področju interdisciplinarnih raziskav literature in kulture med 16. in 19. stoletjem. S svojimi raziskavami je, kot beremo v obrazložitvi, na novo osvetlil literaturo in kulturo na Slovenskem med 16. in 19. stoletjem. Pojasnil je usodo izvodov Bohoričeve slovnice in pokazal na povezavo med protestantskim in katoliškim dojemanjem slovenske krščanske skupnosti. Ukvarjal se je z vplivom cenzure, začetki slovenske posvetne dramatike in z nemškim romanom ter potopisom. Preučeval je Zoisov vpliv na upravne in šolske reforme ter njegove zbirke slovenskih in slovanskih knjig. Svoje raziskave je gradil na doslej neraziskanih rokopisih ter pri tem uspešno povezal literarno, kulturno in umetnostno zgodovino. Njegovo delo pomembno prispeva k ohranjanju pisne kulturne dediščine, zlasti Zoisove knjižnice. Foto MVZŠI