O cepljenju proti črnim kozam

Jaroš Krivec

16. 4. 1829 je na Dunaju umrl zdravnik in kirurg iz Gradca, prof. dr. Vincenc Kern. Velja za najpomembnejšega kirurga na Kranjskem v prvi polovici 19. stoletja. Svetovno slavo si je pridobil zlasti z uvedbo metode odprtega zdravljenja ran. Za slovenski prostor je, poleg svojega delovanja kot profesor anatomije, kirurgije in porodništva na ljubljanskem cesarsko kraljevem liceju, pomemben zlasti kot angažiran borec proti črnim kozam.

Bolezen črnih koz je bila že ves zgodnji novi vek, zlasti pa konec osemnajstega in v začetku devetnajstega stoletja, ena večjih groženj prebivalstvu. V Evropi in Habsburški monarhiji, če se zamejimo samo na ta prostor, je bila ta nalezljiva bolezen tako rekoč vseprisotna. To je mišljeno povsem dobesedno saj je bilo mogoče ob sprehodu skozi ulice mest praktično na vsakem koraku opaziti ljudi, katerim so črne koze pustile ne samo trajno imunost ampak tudi pohabljenost v obliki »slavnega« kozavega obraza, naglušnosti in zlasti slepote. Ti posamezniki pa so jo še relativno dobro odnesli saj so pri smrtnosti okoli 25%, številni okužbo plačali z lastnim življenjem.

Zaradi velike smrtnosti so oblasti in posamezniki čedalje bolj razmišljali o preventivi. V prvi polovici 18. stoletja se je tako v Evropi pričela širiti variolizacija. Pri tem gre za to, da so poskušali z inokulacijo (vcepitev kužne materije) domnevno bolj milih človeških črnih koz preventivno vzbuditi bolj blago obliko te bolezni in se tako zaščititi pred bolj smrtnimi oblikami. Vincenc Kern je leta 1798 o tej metodi cepljenja, ki jo je na Kranjskem tudi sam prakticiral, napisal tudi krajši spis, Erinnerungen über die Einführung der Blattern-Einimpfung im Herzogthum Krain, ki ga je pod naslovom Nauk od kose stavlenja, že naslednje leto v slovenščino prevedel Valentin Vodnik. Zaradi številnih razlogov, predvsem problema nadaljnje kužnosti inokulirane osebe, variolizacija nikoli ni postala množična praksa ohranjanja javnega zdravja. To se je spremilo z novo metodo cepljenja t. i. vakcinacijo, ki so jo sodobni viri razglašali za eno največjih odkritij medicine in znanosti nasploh. Gre za eksperimentalno preverjeno in strokovno publicirano dognanje angleškega zdravnika Edwarda Jennerja, ki je na podlagi pripovedovanj kmetov in lastnega opazovanja postavil tezo, da kravje črne koze ščitijo pred okužbo s človeškimi črnimi kozami. Za razliko od variolizacije, poleg precej večje varnosti posega, oseba po vakcinaciji s kravjimi (ne človeškimi) črnimi kozami ni kužna, kar pomeni da je bilo možno to prakso širiti množično in splošno. Pomembno je izpostaviti da so bili prvi promotorji te nove prakse splošnega imuniziranja družbe civilni posamezniki. Na Kranjskem je bil tak pionir prav Vincenc Kern. Pomenljiv primer kooperacije akademsko izobraženega zdravnika in državne oblasti predstavlja njegovo delo iz leta 1803, Aufruf an die Bewohner Krains zur allgemeinen Annahme der Kuhpocken – Impfung (Poziv kranjskemu prebivalstvu k splošnem sprejetju cepljenja s kravjimi kozami), ki je kot nekakšen ljudski poduk nastalo na pobudo kranjske deželne vlade. Glavno sporočilo tega teksta, namreč takrat pri vseh zagovornikih vakcinacije nekoliko utopična ideja o splošnem izkoreninjenju črnih koz, se je sicer uresničila šele 1980, ko je Svetovna zdravstvena organizacija uradno razglasila njihovo globalno izkoreninjenje. Do danes so črne koze edina nalezljiva bolezen, ki jo je človeštvu uspelo povsem izbrisati.