Milko Kos (1892-1972)

Datum objave: 23. marec 2022

Ob petdesetletnici smrti akademika Milka Kosa

Darja Mihelič

24. marca 1972, pred petdesetimi leti, je v dneh evforije – na prvi dan prvega svetovnega prvenstva v smučarskih poletih v Planici in prav na dan, ko je bilo v Sloveniji razglašeno obvezno cepljenje proti zlovešči varioli veri, v osemdesetem letu starosti svojo življenjsko pot sklenil zgodovinar Milko Kos. V pomenljivi osmrtnici Zgodovinskega društva za Slovenijo, ki je izšla dan za tem v časopisu Delo, beremo: »Slovenske zgodovinarje je za vselej zapustil Milko Kos, naš akademski učitelj, dolgoletni predsednik in častni član našega društva ter najvidnejši predstavnik slovenske zgodovinske vede doma in po svetu. Vabimo vse člane, da se udeleže zadnjega slovesa od velikega pokojnika«. V veži Slovenske akademije znanosti in umetnosti na Novem trgu 3 so se na dan pogreba 27. marca med 11. In 12. uro kot častna straža ob katafalku izmenjavali Kosovi akademski kolegi. Besede slovesa mu je ob grobu izrekel njegov učenec, profesorski kolega, prijatelj in naslednik Bogo Grafenauer.

Milko Kos je bil rojen 12. decembra 1892 – letos bo minilo 130 let – v Gorici, v slovensko-italijansko-nemškem govornem prostoru. Mati Maria rojena Sbuelz je bila Tržačanka iz premožne družine furlanskega rodu, oče dr. Franc Kos, nestor slovenskih zgodovinarjev, pa je bil profesor na ženskem učiteljišču v Gorici. Njegov rod je izviral iz Selške doline. Mladi par je najprej stanoval v najemnem stanovanju v trinadstropni hiši št. 4 na Via Teatro (kasneje Corso Verdi 17). Preudarni Kos je vodil podrobno evidenco o družinskih financah. V decembru 1892, ko se je rodil Milko, očetove zabeležke navajajo plačilo babici, nakup otroškega vozička, grelne steklenice, ter steklenic marsale in torte, namenjenih slavju ob rojstvu prvorojenca. Zakonca sta v naslednjem letu s pomočjo kredita kupila novo večstanovanjsko hišo z vrtom št. 7 na Via Giardino, kamor se je družina preselila za božič 1893, hišo na Via Teatro pa sta priposestvovala po ženini strani. Družina, ki se ji je 24. januarja 1896 pridružil še sin Gojmir, je tega leta prvič, nato pa redno vsako leto, del avgusta in septembra preživela na počitnicah v Selcah, rojstnem kraju Franca Kosa. Otroka sta v Gorici rasla v udobnem in kulturnem okolju. V gospodinjstvu sta pomagali kuharica oz. dekla, občasno perica, za vrt je skrbel vrtnar. Na otroka je pazila pestrna. Franc Kos je imel občudovanja vredno knjižnico – njen popis je ohranjen, naročal, kupoval in dajal je vezati knjige, bil je naročen na več revij in plačeval članarino za različna strokovna društva. V hiši so imeli klavir, občasno so obiskovali gledališče, koncert ali se podali na izlet.

Milko in Gojmir sta se najprej šolala v Gorici; iz očetove evidence so razvidni stroški za njuno šolnino in šolske knjige. Nadarjenega sina Milka, ki je stopal po njegovih stopinjah, je oče že zgodaj uvajal v znanstveno delo. Leta 1906 se omenja izdatek za Milkov latinski slovar, 1908 »za ruščino«, 1909 »za Milkovo zgodovino«. Sin je upravičil očetova pričakovanja, saj je svoj znanstveni prvenec o zemljiških razmerah v Selški dolini še kot osmošolec 1911 objavil v Carnioli: izvestjih Muzejskega društva za Kranjsko. Istega leta je začel s študijem na Dunaju, kjer je 1916 doktoriral in 1917 zaključil študij zgodovinskih pomožnih ved, ki ga je 1921–1922 nadgradil z izpopolnjevanjem v Parizu.

Poklicno pot je začel kot asistent v rokopisnem oddelku Licejske knjižnice v Ljubljani, kjer je pripravil priročnik Srednjeveški rokopisi v Sloveniji (izšel 1931). Delo akademskega učitelja je nastopil pri dvaintridesetih letih kot docent za pomožne zgodovinske vede na Univerzi v Beogradu in ga nadaljeval kot izredni profesor tega predmeta na Univerzi v Zagrebu. Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je 1926 postal izredni, 1934 pa redni profesor za srednjeveško zgodovino in pomožne zgodovinske vede, po vojni pa je do 1946 predaval tudi srednjeveško zgodovino Slovencev. Upokojil se je 1965, predaval pa je še do 1967. V letih 1935/36 je bil dekan Filozofske fakultete, med drugo svetovno vojno, v času razklanih razmerij med Slovenci, pa je bil rektor Univerze.

Kolegi in študenti so ga spoštovali kot gospoda v najbolj žlahtnem pomenu te besede. Bil je resen, na videz težko dostopen, sicer pa vedno pripravljen na pogovor. Študenti so radi obiskovali njegova predavanja in seminarje. Predaval je razločno in pregledno, imena in letnice je pisal na tablo. Bil je med prvimi profesorji zgodovine, ki so takoj po vojni dali pobudo za organiziranje terenskih vaj in ekskurzij za študente. Te je rad vodil tudi na rodno Goriško, na katero so ga vezala mladostna leta. Pod njegovim mentorstvom so se izoblikovali številni znani, mednarodno ugledni zgodovinarji. Ob šestdesetletnici so mu slovenski in drugi jugoslovanski ter avstrijski kolegi v znak zahvale in spoštovanja namenili obsežno številko Zgodovinskega časopisa (6/7, 1952) Kosov zbornik, z izjemno kakovostnimi prispevki.

Doma v Ljubljani (danes Šubičeva 3), je imel imenitno knjižnico, ki je združevala očetove in njegove knjižne pridobitve. Tam se je posvečal znanstvenoraziskovalnemu delu. Objavil je prek 350 del o slovenski zgodovini. Njegovo znanstveno delo je bilo raznovrstno, v glavnem pa usmerjeno v preučevanje slovenskega srednjega veka. Njegovo najpomembnejše delo je Zgodovina Slovencev od naselitve do petnajstega stoletja (1933, 21955), imenitna znanstvena sinteza življenja na Slovenskem v srednjem veku. Veliko pozornost je namenjal objavam virov in uvedel način edicij v skladu z sodobnimi zahtevami zgodovinske stroke. Po očetovi smrti je za objavo pripravil 5. knjigo Gradiva za zgodovino Slovencev v srednjem veku (1928). Objavil je Urbarje salzburške nadškofije (1939) in Urbarje Slovenskega Primorja (1948, 1954). Visok mednarodni ugled mu je prinesla komentirana objava Conversio Bagoariorum et Carantanorum (1936), ključnega vira za zgodnjo slovensko zgodovino. Veliko pozornost je posvečal kolonizacijski zgodovini slovenskega ozemlja. Na tem področju je v štiridesetih letih dela opravil vrsto raziskav, ki jih je deloma objavil v raztresenih člankih, zaokrožil pa v poglavju Kolonizacija in populacija v srednjem veku in zemljevidu k njemu v Gospodarski in družbeni zgodovini Slovencev 1 (1970). Krajevna imena je povezoval s podatki o arheoloških najdbah in z dokumentacijo v pisanih virih. Tako je na kartotečnih listkih sestavljal »Srednjeveški topografski slovar osrednjega in zahodnega dela slovenskega ozemlja«. V objavah je predstavil topografski opis srednjeveške Ljubljane in njene okolice (1955) ter srednjeveško naselitev na območje Ljubljane (1964). Sodeloval je tudi pri skupinskih delih, mdr. pri Stanojevićevi Narodni enciklopediji, Zgodovini narodov Jugoslavije I, Enciklopediji Jugoslavije. Za znanstveno delo je 1955 prejel Prešernovo nagrado, Univerza v Ljubljani mu je 1969 podelila častni doktorat, dunajska pa 1966 zlato doktorsko diplomo. Bil je član Znanstvenega društva za humanistične vede v Ljubljani, ter član sveta jugoslovanskih akademij. Postal je tudi dopisni član Slovanskega inštituta v Pragi, jugoslovanske (hrvaške), češke, poljske in srbske akademije znanosti (in umetnosti) ter član Inštituta za avstrijsko zgodovinsko raziskovanje na Dunaju. Bil je predsednik Muzejskega društva za Slovenijo (1934–1941 (1945)), po vojni pa od ustanovitve (oz. preimenovanja omenjenega) 1946–1948 predsednik Zgodovinskega društva za Slovenijo, ki ga je 1968 imenovalo za častnega člana (enako tudi Muzejski društvi v Škofji Loki in na Ptuju). Zgodovinsko društvo za severno Primorsko pa je ob njegovi devetdesetletnici (1982) odkrilo njegov doprsni kip na novogoriški Aleji zaslužnih mož.

Milko Kos je bil 1938 med ustanovnimi člani Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter 1938–1939 in 1950–1972 njen glavni tajnik. V okviru Akademije je bil pobudnik za ustanovitev sekcije za občo in narodno zgodovino znotraj Zgodovinskega inštituta SAZU, katerega upravnik je bil. Sekcija je 1972 s sklepom predsedstva SAZU postala samostojen Inštitut za občo in narodno zgodovino. Milko Kos je bil do smrti predstojnik sekcije in inštituta, ki je imel prostore v tretjem nadstropju na Novem trgu 4. Na inštitutu je imel svoj kabinet, opremljen z veliko delovno mizo in klubsko mizico s kavčem in fotelji v rdečem usnju ter deloma zastekljenimi knjižnimi policami, ozko omaro za obleko ter stenskimi obešalniki s stojalom za dežnike. Inštitut je imel še eno manjšo in dve veliki sobi z več delovnimi in dvema dvojnima sejnima mizama ter knjižnimi policami z inštitutsko knjižnico. V Kosovem nekrologu v Delu 25. marca 1972 je Kosov kolega in prijatelj Pavle Blaznik, sicer zaposlen na inštitutu, prizadeto zapisal: »z njegovo smrtjo je osirotel inštitut za občo in narodno zgodovino, ki mu je bil pokojnik ustanovitelj in predstojnik od njegovega začetka«.

Inštitut, ki se je 1977 preimenoval v Zgodovinski inštitut Milka Kosa, pa se profesorju Kosu ni izneveril. V njegovi hrambi je tako rokopisni arhiv Franca kot Milka Kosa. Od profesorjevih sinov (njegova žena Mira je umrla že 1964) je pridobil večino profesorjeve knjižnice; v Centralni biblioteki SAZU je bila inventarizirana kot enoten korpus, ki je dobil prostor na inštitutskih knjižnih policah. Poleg starih tiskov (od 17. stoletja dalje) so v njej zelo dragocene desetine separatov, ki so jih profesorju s posvetili namenili kolegi, prijatelji in znanci. Iz njih je razvidna široko razpredena mreža profesorjevih stikov s strokovnimi krogi. V marsikateri njegovih knjig so tudi njegovi lastnoročni zaznamki s koristnimi komentarji.

Po Kosovi smrti je na inštitutu steklo delo na njegovem nedokončanem »Srednjeveškem topografskem slovarju« za osrednji, kranjski del slovenskega ozemlja. Po številnih dodanih dopolnitvah so bili originalni kartotečni listki, razporejeni po abecednem zaporedju slovenskih imen krajev, po dva ali trije združeni na velikost lista a4; besedilo je bilo opremljeno z uvodom in seznamom kratic ter s seznamom tujih oblik krajevnih imen. Razmnožena objava je pod naslovom Gradivo za historično topografijo Slovenije za Kranjsko do leta 1500 izšla 1975. V novejšem času se delo nadgrajuje. V okviru inštitutskega projekta Slovenski toponimi v času in prostoru. Historična topografija Slovenije je tako (2016) izšla nova, posodobljena in deloma popravljena Historična topografija Kranjske (do leta 1500), dopolnjena z obsežnim seznamom virov, ki je dosegljiva tudi na spletu. S projektom Toponomastična dediščina Primorske se delo na podoben način nadaljuje za Primorsko: 2020 je izšlo Gradivo za historično topografijo Primorske (do leta 1500). Tudi Kosovo nedokončano delo na briksenških urbarjih je 2006 doživelo epilog v objavi Urbarji briksenske škofije (1253–1464) (Srednjeveški urbarji za Slovenijo, 5) ki je izšla v inštitutski zbirki Thesaurus memoriae. Fontes 3), na inštititu pa je v pripravi tudi Zgodovinski atlas Ljubljane.

Pač pa je iz različnih (kadrovskih, finančnih in drugih) razlogov po izidu dveh zvezkov Gospodarske in družbene zgodovine 1 in 2 (1970, 1980) zastalo delo na dolgoročnem načrtu »Leksikon gospodarske in družbene zgodovine Slovencev«, ki nosi nesporen pečat Kosovega (so)avtorstva, in na srednjeveški kolonizaciji slovenskega ozemlja. Slednja pa še vedno vabi z možnostjo predelave Kosovih rokopisov in člankov o zgodovini srednjeveške kolonizacije na Slovenskem, ki – morda ob sodobnih tehničnih pristopih kot topografija – predstavlja zanimiv izziv za ustvarjalne inštitutske sodelavce.

Spomini na prof. Milka Kosa

Ignacij Voje

Ljubljana, januarja 2022

Prof. dr. Milka Kosa smo zelo spoštovali, ker je bil zelo resen, na videz težko dostopen, sicer pa vedno pripravljen na pogovor. Nanizal bom nekaj značilnih osebnih vtisov o njem, ki so mi ostali v spominu.

Zelo radi smo hodili na njegova predavanja in seminarje. Predaval je razločno, predavanja so bila vsebinsko urejena tako da si mu lahko sledil, vsa imena in letnice pa je pisal na tablo. Ker sem bil že pred diplomo t. i. provizorni asistent in knjižničar, je pred začetkom šolskega leta prišel k meni in mi naročil: »Ko boste pripravljali urnik, ne uvrstite moja predavanja ali seminar pred deseto uro, kajti vsako jutro grem v kavarno prebrat časopise.« Spomnim se, da je enkrat prof. Kos prišel na predavanja v fraku. Zvedeli smo, da je takrat na rektoratu predajal rektorske posle novemu rektorju. Poleg prof. Čremošnika smo samo prof. Kosa naslavljali z gospodom. Vsi drugi so bili tovariši profesorji.

Ko sem začel študirati zgodovino leta 1947 še ni bilo diplomskih nalog, pač pa smo morali pri vsakem profesorju izdelati seminarsko nalogo. Pri prof. Kosu sem na podlagi urbarjev obdelal temo kajžarstva v logaškem gospostvu. Ko je imel prof. Kos 60 let mu je Zgodovinsko društvo za Slovenijo namenilo Kosov zbornik – dvojno številko Zgodovinskega časopisa (6-7, 1952/53). V njem sem objavil dodelano seminarsko nalogo Kajžarstvo v logaškem gospostvu. Prof. Kos mi je v zahvalo poklonil svojo predelano Zgodovino Slovencev od naselitve do petnajstega stoletja, ki je izšla leta 1955 pri Slovenski matici, kar sem smatral za posebno čast.

Ko je šel prof. Kos v pokoj leta 1965, si je, kot je bila takrat navada, dodal še t. i. častno leto. Večkrat mi je, ko je prišel s predavanja, potožil, da je čisto moker od potu, zato je imel vedno s seboj rezervno srajco, da se je preoblekel. V častnem letu je tudi izdal pri Šolski knjigi dia film o srednjeveških mestih na Slovenskem. Ker ga je na seminarju nameraval predvajati, je prišel k meni in me prosil, če bi mu pomagal pri predvajanju, češ vi mladi se na to bolje spoznate kot jaz. V počastitev 25 letnice službovanja prof. Milka Kosa na Filozofski fakulteti v Ljubljani smo študentje zgodovine pripravili v predavalnici zgodovine v NUK-u slovesno čajanko, 5. januarja 1950 ob 19.30 uri. Mene so pooblastili, da sem imel slavnostni govor, nato pa je imela krajši koncert pianistka Zdenka Lukec (poročena s tenoristom ljubljanske opere Dragom Čukom) na klavirju, ki smo ga prenesli v predavalnico. Študentke Marija Medveš, Milka Mencej, Marja Gorenc in Ema Umek so pripravile čaj in doma spekle piškote. Bilo je zelo slovesno in prof. Kos se je toplo zahvalil za našo pozornost.

Bil je med prvimi profesorji zgodovine, ki je takoj po vojni dal pobudo za organiziranje terenskih vaj in ekskurzij. Ker je na seminarju obravnaval srednjeveško ureditev podeželja, je 24. aprila 1947 organiziral terenske vaje v Škofjo Loko. Z vlakom smo se odpeljali do postaje. Najprej smo si ogledali znamenito gotsko cerkev v Suhi, z znamenitim kranjskim prezbiterijem, v Škofji Loki muzej, nato pa šli do vasi Breznice, kjer je imel prof. Kos seminar in nam pokazal teren kjer je bilo v srednjem veku 7 hub, kar je bilo takrat še razpoznavno. Od tam smo se povzpeli na Lubnik in se po strmem delu vrnili do Stare Loke, od tam na vlak in v Ljubljano.

S prof. Gregorjem Čremošnikom (glavni organizator), prof. Francetom Stelètom in prof. Milkom Kosom smo 17. junija 1947 odpotovali na ekskurzijo po Jugoslaviji. Poleg zgodovinarjev so bili med udeleženci tudi umetnostni zgodovinarji. Z vlakom smo se odpeljali iz Ljubljane. V Slavonskem brodu smo morali presesti na ozkotirno železnico. Kljub temu, da smo imeli rezerviran vagon, je bil ta že nabito poln. Napolnili so ga domačini z vrečami nakupljene hrane. Prof. Kos je potnike zelo vljudno opozoril, da je vagon rezerviran in prosil potnike naj izstopijo. Še zmenili se niso za opozorila. Prof. Čremošnik pa je bil bolj energičen, ker je poznal tamkajšnje razmere. Začel je metati njihovo prtljago skozi okna in naenkrat je bil vagon prazen ter smo se lahko vkrcali. V Sarajevu, kjer je bil naš prvi postanek, smo si ogledali znamenitosti mesta in na koncu še Zemaljski muzej. Pritegnil nas je srednjeveški oddelek, ki ga je uredil prof. Čremošnik, ki je bil pred drugo svetovno vojno kustos v Zemaljskom muzeju. Ker je prof. Čremošnik zbolel in ostal v Sarajevu, sta ekskurzijo vodila prof. Kos in prof. Stelè. V Dubrovniku nas je pričakal direktor Dubrovniškega arhiva dr. Vinko Foretič. Najprej smo si ogledali arhivske zbirke, nato pa nas je po znamenitostih Dubrovnika vodil dr. Foretič. Iz Dubrovnika smo se odpeljali s tovorno ladjo Vardar do Splita. Poleg znamenitosti Splita, smo si ogledali še Trogir in Kaštele. Po arheoloških izkopaninah nas je vodil prof. Abramić. Iz Splita smo nadaljevali vožnjo po morju z isto ladjo Vardar. Ker je imela postanek v Zadru smo si ogledali tudi znamenitosti Zadra. Ker se je v Zadru govorilo, da so v severnem Jadranu v morju še mine, mi pa smo nadaljevali vožnjo z ladjo Vardar proti Reki, se je prof. Stelè odločil, da se v Ljubljano vrne z vlakom, medtem ko je prof. Kos ostal z nami. Med vožnjo je nas študente povabil v spodnje prostore ladje, naročil vina in izjavil: »Če naletimo na mino, naj nas v zrak odnese dobre volje.«

Od 22. do 23. oktobra 1948 pa sta nas odpeljala na ekskurzijo v Istro prof. Josip Klemenc in prof. Milko Kos. Ko smo se v Ljubljani vkrcali v železniški vagon smo zaslišali pred vagonom: »hrenovke, sendviči, šabesa, malinovec, prava kava…« - pogledali smo skozi okna in zagledali prof. Kosa, ki hodi pred vagonom v natakarski drži in ponuja omenjena poživila. Ko nas je zagledal se je zasmejal in rekel: »Tako so pred vojno ponujali mladi fantje omenjena živila.« Mnogi smo mu potrdili, da je bila včasih na postajah tudi takšna ponudba. Z vlakom smo se odpeljali do Rovinja, nato pa z avtobusom v Poreč, kjer smo si ogledali zanmenitosti mesta, predvsem pa baziliko. Zvečer smo bili povabljeni v vinsko klet, kjer so nam za pokušino ponudili kozarčke različnih vin. Ker je nameraval kletar poskušino ponoviti, je bil prof. Klemenc odločno proti, medtem ko prof. Kos ni bil proti temu, vendar je obveljala Klemenčeva odločitev. Iz Poreča, kjer smo prespali, smo se odpeljali na Brijone na ogled ostankov rimske vile in naprej v Pulo, kjer nas je pričakal naš študent Branko Marušič, ki je živel s starši v Puli. Razkazal nam je znamenitosti mesta in bogat arheološki muzej. Z vlakom smo se vrnili v Ljubljano.

zimk 50 let na sledi preteklosit