Ob obletnici sarajevskega atentata (28. junija 1914) je knjižica dr. Ivana Avguština Žiberta Der Mord von Sarajevo und Tiszas Schuld an dem Weltkriege dobra motivacija za razmišljanje o vzrokih za ta usodni dogodek. Kot faksimile je objavljena njena tretja izdaja, ki je izšla v samozaložbi leta 1919. Čeprav obsega zgolj 47 strani, se dotika številnih dogajanj in osebnosti, povezanih s prestolonaslednikom Francem Ferdinandom. Kot uvod v faksimile Žibertove knjižice je izr. prof. dr. Andrej Rahten napisal študijo Ozadja in okoliščine nastanke Žibertove teorije zarote, ki daje jesen vpogled v problematiko predsarajevskih dogajanj. Rahten podrobno prikaže življenje prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegove morganatične soproge Zofije Hohenberške na predvečer prve svetovne vojne.

Pripoved Ivana Avguština Žiberta, ki je bil devet let nastavljen pri grajski kapeli na Belvederu kot spovednik vojvodinje Zofije Hohenberške, je polna zanimivih, pogosto tudi pikantnih podrobnosti. Zaradi nižjega stanu je bila vojvodinja deležna šikaniranj predvsem s strani dvornega komornika Alfreda kneza Montenuova. Med Francem Ferdinandom in Montenuovom je zato vladala antipatija, ki se ni končala niti po atentatu v Sarajevu, ko je slednji še zadnjič želel uveljaviti vso strogost protokolarnih pravil. Ob branju Žibertove knjižice lažje razumemo odnose med glavnimi protagonisti avstro-ogrske politične elite, ki se je bližala svojemu zatonu, ne da bi se tega (povsem) zavedala.