Knjiga prof. dr. Ernesta Petriča o teoriji in praksi zunanje politike upravičeno uvaja novo serijo zbirke Studia diplomatica Slovenica, ki je namenjena monografijam o mednarodnih odnosih. Gre namreč za prvo delo slovenskega avtorja, ki se sistematično v obliki monografije sooča z dilemami zunanje politike kot znanstveno zasnovanega sistema. Petričeva prednost pa ni samo poglobljena teoretska analiza, ampak tudi bogate diplomatske izkušnje. Te segajo že v čas nekdanje države, v samostojni Sloveniji pa jih je kronal s ključnimi mesti v slovenskem diplomatskem aparatu, zato so njegovi pogledi na sodobno diplomatsko prakso še posebej dragoceni.

Obsežno delo, ki je razdeljeno na pet večjih tematskih sklopov, podaja tako širše avtorjevo videnje teorije mednarodnih odnosov in zunanje politike kot tudi analizo nekaterih primerov konkretnega delovanja v mednarodni skupnosti, še zlasti, ko gre za politiko »majhnih in novih držav«, kot je Republika Slovenija. Petrič v prikazu stanja v znanosti z izjemno natančnostjo sooča številne definicije temeljnih pojmov s področja zunanje politike, zato bo knjiga koristna predvsem za v Sloveniji vedno številnejše študentke in študente mednarodnih odnosov, predmeta, ki se v takšni ali drugačni obliki sedaj poučuje kar na štirih slovenskih fakultetah (na treh je kot predavatelj aktiven tudi avtor).

Številne Petričeve definicije, ki jih podaja v knjigi, bodo nedvomno postale standard. Kot ugotavlja že v uvodu, »zunanja politika, ki je v stvarnem mednarodnem življenju vedno soočanje z interesi (pa tudi močjo in vplivi) drugih držav, ne more biti ne ‘premočrtna’ in ne ‘sistematična’«. Gre namreč za »stalen proces dajanja lastnih pobud in prilagajanja tujim pobudam, ki je močno odvisen od trenutnih in konkretnih razmer, zlasti od razmerja moči, pa tudi od lastne notranje stabilnosti in dolgoročnih interesov«. Avtorjeve bogate izkušnje govorijo v prid tezi, da bo zunanja politika, »temelječa le na lastnih željah ali celo taka, ki jo usmerjajo želje in pritiski javnega mnenja, ki temelji bolj na čustvih kot na razumni presoji«, le redko uspešna, »pogosto pa bo vodila k neuspehom in razočaranjem«. Pri naštevanju prioritet zunanje politike slovenske države je zelo jasen, ko pravi, da je Jugovzhodna Evropa »tako rekoč edini prostor na planetu, kjer Slovenija lahko igra pomembno zunanjepolitično vlogo in kjer so hkrati njeni pomembni gospodarski, politični, varnostni in drugi interesi«.

Petričeva monografija je tako prava zakladnica nasvetov za tiste, ki odločajo pri vodenju slovenske zunanje politike. Hkrati pa bo z uporabo v pedagoškem procesu, kar je tudi njen temeljni namen, nedvomno pomembno vplivala na raven poznavanja mednarodnih odnosov pri mlajših generacijah.