Uvodna stranKaj je grad?Stoji stoji tam beli gradGrad in plesna kulturaGrajske kapeleGrad kot središče zemljiškega gospostvaGrajske knjižniceGradovi na likonvih upodobitvahGradovi kot upravna središčaGraščinska gospodarska poslopjaGlasba na slovenskih gradovihGrajske slikarske zbirkeGrajska politikaVloga gradu v srednjeveškem vojskovanjuDvorec SmlednikPlemiško stanovanje na SlovenskemNeinvazivne arheološke raziskave mot na SlovenskemSrednjeveški gradovi v pokrajiniGradovi na Slovenskem nekoč in danesGradovi in njihovo okrasno zelenjeGradovi kot duhovna dediščina

Grajske stavbe oziroma nekdanji sedeži fevdalne gospode spadajo med tiste kulturnozgodovinske fenomene, ki so kljub starosti in izgubi nekdanjega pomena še vodno močno prisotni v naši zavesti ter so deležni ve­li­ke po­zor­no­sti strokovne in laične javnosti. Za njihovo oznako se na Slovenskem najpogosteje uporablja beseda grad. Poleg tega termina je moč pogosto zaslediti tudi oznake kastel, utrdba, trdnjava, gradič, dvor, graščina, dvo­rec, vila, rezidenca, palača in pristava.

V zadnjih desetletjih objavljene kastelološke študije so poskušale sistem poimenovanja posameznih tipov graj­skih stavb poenotiti. Za arhitekturnotipološko oznako grajskih stavb naj bi se za ozemlje celotne Slovenije upo­rabljali zlasti termini grad, dvor in dvorec. S temi tremi termini je moč z arhitekturnozgodovinskega vidika dovolj natančno in dosledno opredeliti temeljne značilnosti posameznih nekdanjih sedežev zemljiške gospode.

Termin grad se uporablja za oznako utrjenih srednjeveških prebivališč fevdalne gospode na naravno ali umetno zavarovanih lokacijah. V srednjeveških listinah so tovrstne stavbe označene zlasti z besedami castrum (grad), haus (hiša) in vest (utrdba), medtem, ko je bila raba besede burg (grad) redka. V novoveških pisnih virih so tovrstne stavbe večinoma vse označene z besedo schloss (dvorec).

Ostanki utrdbe nad Črnim kalomRazvaline dvora Kebelj na Pohorju

Na termin grad se navezujeta termina utrdba in trdnjava. Z njima je moč označiti vse gradove, a zgolj z vidika njihove vo­jaške funkcije. Vse srednjeveške utrdbe in trdnjave niso gradovi. Nekatere utrdbe so rabile zgolj za vo­jaške postojanke in niso imele funkcij fevdalne rezidence in središča zemljiškega gospostva. Takšen primer so številne poznosrednjeveške protiturške utrdbe, ki se pogosto označujejo s terminom tabor. Podobna je problematika številnih in raznolikih utrdb v slovenski Istri, ki so nastale v visokem in poznem srednjem veku pod nadoblastjo Beneške republike; domačini jim pogosto pravijo grad oziroma kaštel, čeprav v resnici nikoli niso imele vseh funkcij značilnih utrjenih srednjeveških grajskih stavb. Najbolj znani primeri takšnih »gradov« so Kalški grad nad Črnim kalom, Levji grad v Kopru in Kubejski grad v Kubedu. S strokovnega vidika je te stavbe bolj upravičeno označevati s terminom (vaška) utrdba.

Ob utrjenih gradovih so bile v visokem in poznem srednjem veku na celotnem sedanjem slovenskem ozemlju pogoste tudi manjše neutrjene fevdalne rezidence, ki se označujejo s terminom dvor. Dvori so bili središča manjših zemljiških posesti in prebivališča najnižjega plemstva. Pogosto so imeli obliko nižjih stolpov. Iz te oblikovne značilnosti izhaja termin stolpasti dvor. Dvori se v srednjeveških pisnih virih zaradi majhnega pomena omenjajo precej manj pogosto od večjih utrjenih gradov. Že v 15. in 16. stoletju so mnoge dvore opustili. Tiste, ki so ostali, so v novem veku prezidali in povečali. V neokrnjeni obliki se na Slovenskem ni ohranila nobena tovrstna srednjeveška stavba.

V 16. stoletju so srednjeveški gradovi in dvori zaradi družbenih sprememb in uveljavitve ognjenega strelnega orožja zgubili pomen. V tistem obdobju se je uveljavil nov tip grajskih stavb, ki ga pred tem na sedanjem slovenskem ozemlju ni bilo. Za oznako teh stavb, zgrajenih med 16. in 19. stoletjem, je ne glede na njihovo velikost, lokacijo in čas nastanka smiselno uporabljati termin dvorec. Ta termin je izpeljanka iz besede dvor. Dvorci so bili od 16. stoletja upravna središča gospostev in so postopno nadomestili srednjeveške gradove v njihovi gospodarski in upravni vlogi. V primerjavi z gradovi so imeli pristopnejšo lego in večje stanovanjsko udobje. V 16. stoletju so imeli zaradi turških vpadov večinoma še značaj utrjenih stavb, a stanovanjsko udobje je bistveno prevladovalo nad obrambno namembnostjo. Zlasti prvi večji dvorci v 16. stoletju, kot npr. Brdo pri Kranju, Fužine ali Betnava, so bili opremljeni z (obrambnimi) vogalnimi stolpi, strelnimi linami in obrambnimi jarki. Zaradi teh elementov se za njihovo oznako splošno in povsod uporablja termin grad in ne (urjeni) dvorec, ki je z arhitekturnozgodovinskega vidika edini pravilen, saj so to nižinske stavbe, kjer so imeli obrambni elementi prej dekorativno in simbolno funkcijo kot pa dejanski obrambni pomen.

Stavbe , ki se označujejo s terminom dvorec, je moč primerjati s stavbami na katere se nanašajo oznake patricijska vila, plemiška palača in pristava. Tovrstne stavbe so z nekaterih vidikov primerljive z dvorci, a jih z njimi ni moč povsem enačiti. S terminom patricijska vila je v slovenskem prostoru smiselno poimenovati novoveške podeželske rezidenčne stavbe v zaledju obalnih mest, ki so kot središča manjših zemljiških posesti nastale v času nadoblasti Beneške republike med 16. in 18. stoletjem in so jih gradile patricijske družine iz Kopra, Izole in Pirana. Termin plemiška palača se nanaša na novoveške stavbe v mestih ali trgih, ki so bile v lasti plemičev in se oblikovno navezujejo na arhitekturo dvorcev, a niso imele funkcije središča zemljiškega gospostva. Termin pristava se nanaša na dislociran gospodarski del kompleksa grajske stavbe, ki je imel lahko tudi vlogo središča manjšega dela fevdalnega gospostva, a osrednji upravni sedež gospostva je bil vselej v matični grajski stavbi. Stavbni kompleksi pristav so bili pogosto oblikovani podobno kot kompleksi samostojnih dvorcev.

Posebno vprašanje predstavlja termin graščina, ki je izpeljanka iz besede grad. Za opredelitev arhitekturne tipologije posameznih grajskih stavb je ta termin prešibek in se zato s tega vidika skoraj nikjer več ne uporablja. Ta termin je moč uporabljati za vse grajske stavbe, srednjeveške in novoveške, utrjene in neutrjene, v mestih ali na podeželju, vendar le s funkcionalnega vidika, kot oznako za sedež zemljiškega gospostva. Ta termin je moč rabiti tudi za oznako samih zemljiških gospostev oziroma za vso posest, ki je spadala k posamezni grajski stavbi. Termin graščina je torej primeren le za oznako pravnega statusa, ne pa tudi za arhitekturno tipološko oznako posamezne grajske stavbe.

dr. Igor Sapač, Muzej za arhitekturo in oblikovanje Ljubljana