VLOGA GRADU V SREDNJEVEŠKEM VOJSKOVANJU
Visoki stolpi in kamnito obzidje so najprepoznavnejši atributi srednjeveškega gradu, hkrati pa so bili tudi najpomembnejši elementi, po katerih so se pravi gradovi ločili od manj reprezentančnih in slabše utrjenih plemiških bivališč. Gradove običajno dojemamo kot na težko dostopnih krajih zidane, močno utrjene trdnjave. Kljub temu njihovega vojaškega pomena ne gre precenjevati. Srednjeveška utrdba je lahko neposredno obvladovala zgolj najbližjo okolico, omejeno z učinkovitim dometom lokov, samostrelov, katapultov oziroma pozneje zgodnjega ognjenega orožja, ni pa mogla sama po sebi nadzirati širšega prostora. Precej večji pomen so imeli gradovi v strateškem načrtovanju kot varovane postojanke, na katerih je bilo mogoče začasno namestiti večje enote ter v neugodnih okoliščinah poiskati zatočišče. Poleg tega so pomenili ključni člen v logistični oskrbi, dragocene podporne zmogljivosti pa so zagotavljali tudi s hlevi in različnimi obrtnimi delavnicami.
Na večini grajskih stavb je bila stalno nastanjena le zelo majhna oborožena posadka po nekaj mož. Tem se je lahko v sili pridružilo drugo za boj sposobno osebje in okoliško prebivalstvo. Srednjeveška utrdbena arhitektura se je razvijala prav kot odgovor na takšne potrebe. Jarki, trdno obzidje s strelnimi linami, cinami in obrambnimi hodniki ter premišljeno razvrščeni stolpi so tudi maloštevilčni posadki omogočali, da vsaj krajši čas kljubuje naskoku.
Z izjemo največjih in najambiciozneje zasnovanih grajskih kompleksov je bila večina srednjeveških utrdb prešibkih, da bi se lahko brez zunanje pomoči dlje upirala dobro organiziranemu napadu. Vseeno so bila sistematična obleganja drag in dolgotrajen podvig. Zato so se jim izogibali, če je bilo le mogoče, ali pa so gradove skušali osvojiti z drugačnimi sredstvi.
Značilen primer poznosrednjeveškega vojskovanja, ki so ga zaznamovali predvsem nenadni vpadi in plenilski pohodi, je bila velika celjsko-habsburška fajda, ki je zajela slovensko ozemlje sredi 15. stoletja. V prvi fazi fajde, v letih 1437–39, so se boji najhuje razplamteli na Štajerskem. Celjski so tedaj porušili ali požgali vrsto sovražnih gradov in stolpov, ne da bi naleteli na omembe vreden odpor. To je jasen znak, da so bile predvsem manjše, slabše utrjene postojanke le drobiž sredi velikega vojnega pohoda, saj jih praktično ni bilo mogoče braniti. Očitno je tudi, da je ofenziva vsaj nekatere gradove zalotila povsem nepripravljene. Celjska vazala Gašper Pirs in Herman Kozjakar sta denimo s svojimi hlapci zavzela grad Bizeljsko v bliskovitem nočnem naskoku. Podobno se je verjetno zgodilo spomladi 1438 na Šteberku, ko je vanj vdrl in ga izropal Friderik Čreteški. Vendar so se tudi Celjski zavedali, da bi nekateri njihovi gradovi utegnili postati lahek plen. Najbrž je bil to razlog, zakaj so porušili več lastnih, bolj izpostavljenih utrdb. Tako so se izognili nevarnosti, da bi se v njih ugnezdil sovražnik.
Kakšna je bila videti oborožitev srednjeveških gradov na Slovenskem, pojasnjujejo inventarni popisi, ki pa so za čas pred 16. stoletjem razmeroma redki. Med najbolj znanimi so trije inventarji Loškega gradu iz let 1315–21, ki poleg več deset samostrelov in zaloge puščic navajajo še manjšo količino drugega vojaškega in lovskega orožja, zaščitne opreme ter popolno viteško opravo freisinškega škofa Konrada. Kot kažejo poročila z gradov Vitanje in Bizeljsko, se je takšni opremi do sredine 15. stoletja pridružilo še ognjeno orožje: ročni topovi, lažje topništvo in težje bombarde na kamnite krogle. V celoti je imelo pri obrambi srednjeveških utrdb najpomembnejšo vlogo orožje za delovanje od daleč, zlasti samostreli, v 15. stoletju pa vse pogosteje lažje topništvo in ročni topovi. Tako podobo razkrivajo tudi arheološke najdbe, med katerimi sicer prevladuje naključno izgubljeno ali namerno zavrženo drobno gradivo, zlasti samostrelne osti, svinčene krogle, ostanki verižnih oklepov in brigandin, deli konjeniške opreme ter okovje pasov in tokov ali nožnic.
dr. Tomaž Lazar, Narodni muzej Slovenije