11. december 1540: Podelitev zemljišča za svetogorsko cerkev

Datum objave: 11. december 2022

Vojko Pavlin

Zemljišče vrh hriba Skalnica nad Solkanom, na katerem so se po videnju grgarske pastirice Uršule Ferligoj leta 1539 namenili graditi cerkev, je bila komorna („državna“) posest, to je v lasti deželnega kneza. Z njim je torej razpolagal nadvojvoda Ferdinand I. iz habsburške dinastije, ki je po smrti zadnjega goriškega grofa Leonharda leta 1500 prevzela goriško grofijo.

V nadvojvodovem imenu je deželnoknežjo oblast v goriški grofiji od leta 1532 izvajal glavarjev namestnik Hieronim pl. Attems iz uveljavljene notarske in kanclerske družine še za časa grofov Goriških. Z njegovim privoljenjem so 11. decembra 1540 v hiši goriškega komornega prejemnika Gregorja Seepacha izdelali notarski instrument, ki je bil pravna podlaga za razpolaganje z novim cerkvenim zemljiščem. Prošnjo zanj so predložili pl. Anton Papež (Papes; Pabst) iz Gorice ter v imenu Marijine cerkve Solkanci Primož Krivic/Krivec, Gregor Bašin in Andrej Mihelič. Nastajajoči cerkvi na Skalnici (Neuschaunitza) nad Grgarjem (!) je bil tedaj dodeljen prostor, ki se je v krogu raztezal 32 korakov/čevljev (dobrih deset metrov) od cerkvenih zidov.

Svetogorsko zemljišče pa ni bilo podeljeno v polno last, kajti cerkev je vsako leto morala letno plačati goriškemu uradu 80 krajcarjev. Deželnoknežji urbarji druge polovice 16. stoletja akurativno potrjujejo izplačilo fiksno določene vsote, ki jo je komori za podeljeno zemljo primaknila nova ustanova (Neustift) nad Solkanom. Poleg tega je večji del nabranih denarnih darov ob treh cerkvenih praznikih in plačilo za stroške varovanja v teh dneh pobiral deželski sodnik.

Hieronim Attems, ki je bil pri pravnem aktu tudi osebno prisoten, se je potemtakem napačno zapisal v svetogorsko zgodovino kot „darovalec zemlje“, toda njegova rodbina je bila tudi v tem pogledu močno povezana z novo cerkvijo in (od 1565) tudi s samostanom manjših bratov. Hieronimov vnuk Herman Attems je namreč leta 1603 frančiškanski konvent oprostil plačevanja letne pristojbine za zemljišče v zameno za ustanovo petih maš letno zanj, za ženo in njegove pokojne starše. To pa je lahko storil, ker je bil v njegovih rokah goriški deželnoknežji urbar, potem ko mu je nadvojvoda Ferdinand II. Habsburški zastavil komorne dohodke za posojenih 90.000 goldinarjev.

V letu 1605, ko so Attemsi od Thurnov kupili posest v (Svetem) Križu (danes Vipavski Križ), je bil Herman povzdignjen v baronski stan. Ob tej priložnosti se je nadvojvodov svetnik in komornik skupaj z ženo Uršulo z darovi znova obrnil na svetogorske frančiškane za duhovno podporo. Gvardijan Bonaventura Žbona se je obvezal poskrbeti za tri maše letno za srečo zakoncev in njunih otrok, po smrti pa za njihove duše in za duše vseh živih in pokojnih iz te plemenite hiše ter za ohranitev gradu in gospostva Sveti Križ.

Po Hermanovi smrti je nadvojvoda Ferdinand leta 1612 podaljšal zastavo Hermanovi vdovi, nazadnje pa je cesar Leopold I. Habsbsurški leta 1673 goriški komorni urbar oziroma nanj vezane dohodke grofom Attemsom odprodal.

na sledi logo