28. junij 1914
Zadnji dnevi junija 1914 so v Avstro-Ogrski, tedanji domovini Slovencev, minevali pod vtisom »normalnosti«. Časnik Slovenec je tako 26. in 27. junija npr. kritiziral odnose med Italijani in Slovenci/Slovani na območju Istre in Dalmacije, s skepso obravnaval madžarsko politiko ter prinašal novice o dogajanju doma in v tujini. Popolnoma »normalna« politična stvarnost začetka 20. stoletja. Med drugim je Slovenec v dneh pred atentatom v Sarajevu poročal o smrti najtežjega Dunajčana, gostilničarja Leopolda Wutzla, ki je umrl v 39. letu starosti, tehtal pa je 240 kilogramov.
Tudi za habsburško vladarsko dinastijo so zadnji dnevi junija potekali v usklajenem ritmu. Cesar Franc Jožef je tako 26. junija na avdienco sprejel zunanjega ministra grofa Berchtolda, nato pa se je 27. junija odpravil na svoj tradicionalni poletni oddih, t. i. Sommerfrische, ki ga je cesar večino svojega življenja preživel v svoji vili v kraju Ischl (Bad Ischl).
Medtem ko je Franc Jožef odpotoval na zasluženi »dopust«, je bil urnik prestolonaslednika Franca Ferdinanda zadnji dni junija še precej poln. Po srečanju z nemškim cesarjem Viljemom II. na gradu Konopište, se je namreč odpravil na obisk Bosne in Hercegovine, dveh nekdanjih osmanskih provinc, ki ju je Avstro-Ogrska leta 1878 okupirala, leta 1908 pa anektirala. Franc Ferdinand si je tam želel ogledati vojaške vaje avstro-ogrske vojske. Po obisku Mostarja, kjer naj bi po poročanju Slovenca Franca Ferdinanda in njegovo soprogo Zofijo sprejela navdušena množica, ki jo je prestolonaslednik nagovoril v nemščini in hrvaščini, je prestolonasledniški par 26. junija okrog 15. ure prispel v Ilidžo in se nastanil v hotelu Bosna. Še istega dne sta Franc Ferdinand in Zofija obiskala Sarajevo, toda, kot je poročal Slovenec, zgolj za to, da bi opravila nekaj nakupov. Morda sta želela s kakšnim »spominkom« presenetiti njune tri otroke, Zofijo, Maksimilijana in Ernsta, ki so doma čakali, da se starša vrneta iz protokolarnega obiska. Po vojaških vajah, ki so potekale 26. in 27. junija je bil v nedeljo 28. junija na sporedu uradni obisk Sarajeva.
Franc Ferdinand in Zofija, ki je tedaj prvič na ozemlju Avstro-Ogrske lahko uradno spremljala svojega moža, sta se iz Ilidže z vlakom pripeljala do Sarajeva oz. tobačne tovarne, ki je tedaj ležala v predmestju. Za nadaljnjo pot proti centru je bilo za prestolonasledniški par in njuno spremstvo pripravljenih šest avtomobilov.
Medtem so se v Sarajevu nahajali tudi zarotniki iz gibanja Mlada Bosna, ki jih je podpirala srbska tajna organizacija Črna roka pod vodstvom šefa srbske vojaške tajne policije Dragutina Dimitrijevića. Avtomobilska kolona prestolonasledniškega para se je okrog 10. ure peljala mimo prvega atentatorja Mohameda Mehmedbašića. Slednji je imel nalogo, da vrže bombo na avtomobil prestolonaslendika. Po lastnem pričevanju Mehmedbašič Franca Ferdinanda v avtomobilski koloni ni prepoznal in zaradi tega ni odvrgel bombe.
Naslednji atentator, ki se je postavil vzdolž ceste po kateri je peljala povorka je bil Vaso Čubrilović. Ta je policista, ki je stal ob cesti vprašal, v katerem avtomobilu se nahaja prestolonaslednik. Ko je policist s prstom pokazal na prestolonaslednika je Čubrilović aktiviral bombo in jo vrgel v smeri prestolonaslednikovega avtomobila. Šofer je opazil, da proti avtomobilu leti predmet, zato je pospešil, Franc Ferdinand pa je svoje roke položil preko soproge, da bi jo zaščitil. Bomba se je odbila od prestolonaslednikove roke in eksplodirala tik pred tretjim avtomobilom, ki je vozil v povorki. Ob eksploziji je bilo ranjenih več ljudi. Čabrilović je sicer skušal narediti samomor, ki pa mu ni uspel.
Kljub poizkusu atentata je Franc Ferdinand ukazal, da avtomobilska kolona nadaljuje pot proti mestni hiši. A nevarnosti za prestolonaslednika še ni bilo konec. Ob poti so namreč stali še drugi atentatorji, ki pa se niso odločili za izvedbo atentata.
Po prihodu v mestno hišo je Franc Ferdinand po poročanju časnika Prager Tagblatt dejal: »Gospod župan. Človek pride na obisk Sarajeva in ga obmetavajo z bombami. To je šokantno!«
Kljub šoku nad poizkusom atentata se je Franc Ferdinand umiril in odločil, da se bo odpeljal v bolnico na obisk ranjenega Merizzija in grofa Boos-Waldecka, ki ju je poškodovala Čubrilovićeva bomba. Toda ob odhodu iz mestne hiše Francferdinandovega šoferja nihče ni obvestil o novi destinaciji. Prvotni načrt je namreč predvideval, da se bo prestolonaslednik iz mestne hiše odpeljal do Konaka. Nevedni šofer je tako iz poti, ki je vodila do bolnice zavil v stransko ulico, nato pa so mu člani spremstva naročili, naj avtomobil obrne.
Splet nesrečnih okoliščin je tako pripeljal do tega, da se je avtomobil s prestolonaslednikom ustavil le dobra dva metra stran od Gavrila Principa, enega od atentatorjev. Princip, ki je po neuspelem bombnem atentatu že mislil, da je vsega konec, je izkoristil priložnost, potegnil pištolo ter ustrelil prestolonaslednika in njegovo soprogo. Prvi naboj iz Principove pištole je zadel nadvojvodinjo Zofijo, ki je zaradi hudih notranjih krvavitev umrla v nekaj trenutkih. Ko je Franc Ferdinand videl, da je zadeta njegova soproga, naj bi baje dejal: »Sopherl! Sopherl! Ne umri! Ostani živa za najine otroke!«
Drugi projektil iz Principove pištole je nato zadel Franca Ferdinanda v vrat, kjer je predrl vratno veno in poškodoval njegov sapnik. Avtomobil je nato hitro odpeljal v Konak, kjer je več zdravnikov neuspešno skušalo rešiti prestolonaslednikovo življenje.
S smrtjo Franca Ferdinanda in njegove soproge se je 28. junija 1914 sprožil pogubni vrtiljak, ki je Evropo in Svet mesec po atentatu v Sarajevu zavrtel v katastrofo apokaliptičnih razsežnosti.
