Amalija Šimec

Amalija Šimec (1893–1960) se v zgodovini slovenske medicine uvršča tako med prve slovenske zdravnice in šolske zdravnike kot tudi med začetnike slovenske socialne medicine, epidemiologije in bakteriologije. Bila je prva slovenska Rockefellerjeva štipendistka in je v obdobju med obema svetovnima vojnama opravljala izrazito pionirsko delo na več področjih medicine. S svojo publicistično dejavnostjo in predavanji je aktivno promovirala socialno medicino in ozaveščala prebivalstvo o pomenu higiene in temeljih zdravstva. Bila je edina zdravnica, ki se je v dvajsetih letih 20. stoletja uveljavila med sicer sprva izključno moškimi zdravniki v javnem zdravstvu. Eden od prvih zapisov o njej sega v leto 1926, ko jo je Alojzija Štebi uvrstila med vidnejše izobražene Slovenke v knjigi Slovenska žena.

Medicino je študirala na Dunaju v letih 1914–1919 in leta 1920 diplomirala v Pragi. V študijskem letu 1915/16 je kot prva slovenska študentka medicine dobila Knafljevo štipendijo, ki ji je kot pomemben vir preživetja pomagala v letih študija medicine na Dunaju. Med prvo svetovno vojno je delala v dunajskih bolnišnicah, po diplomi najprej v Deželni bolnici v Ljubljani. Iz bakteriologije in epidemiologije je specializirala na Dunaju, leta 1922 je delala na epidemiološkem zavodu v Zagrebu, kjer se je ukvarjala tudi z znanstvenim raziskovanjem s področja bakteriologije. Raziskovala je bakterijo paratyphi Hirschfeld, ki povzroča tifus, in patogenost bakterije (Mycobacterium tuberculosis), ki povzroča tuberkulozo. 29. oktobra 1922 je v Ljubljani ustanovila Stalno bakteriološko stanico, ki jo je nekaj let tudi vodila. Postaja, ki je prva v slovenskem prostoru opravljala bakteriološke in druge laboratorijske preiskave, je 1925 postala bakteriološko-epidemiološki oddelek Higienskega zavoda v Ljubljani.

Kot prva slovenska Rockefellerjeva štipendistka je v letih 1925/26 študijsko obiskala Združene države Amerike in Kanado. Po prvi svetovni vojni je namreč Rockefellerjeva fundacija podpirala tudi javno-zdravstvene ustanove v Evropi na območjih, ki jih je najbolj prizadela vojna, delovala je tudi na območju Kraljevine SHS. Njen glavni namen je bila pomoč pri preučevanju in izkoreninjenju nalezljivih bolezni kot najpomembnejšemu zdravstvenemu problemu takratne družbe. V svojih ameriških predavanjih je Amalija Šimec predstavljala tudi svojo državo in razvoj jugoslovanskega javnega zdravstvenega sistema. Med drugim je o nalezljivih boleznih predavala tudi v Clevelandu slovenskim izseljencem, časopis Enakopravnost je objavil članek, ki je vseboval dele njenega predavanja: »Moderna medicina skuša varovati ljudi smrti po nalezljivih bolezni s tem, da bolezen prepreči; torej ne da jih samo zdravi. V ta namen je bila začeta nova veja medicine, ki se imenuje bakteriologija. Ta se peča s preučevanjem bakterij, ki so povzročiteljice nalezljivih bolezni […]. Poleg kvarantine pa imamo še en pripomoček proti nalezljivim boleznim: cepljenje. V Evropi predpisujejo vse države obvezno cepljenje in to največ zato, ker se zavedajo velike nevarnosti te ali druge epidemije. […] Konec predavanja želim poudariti, da so nalezljive bolezni bolj razširjene kot se misli. Zato je važno, da zdravniki in oblasti nalezljive bolezni proučujejo in da ljudje o njih vedo. Čim več bomo o njih vedeli, tem lažje se jih bomo varovali.«

Po prihodu iz ZDA je prevzela vodenje šole za medicinske sestre v Zagrebu in jo vodila do leta 1931. Med letoma 1932 in 1934 je delala kot šolska zdravnica v ljubljanskem Higienskem zavodu. Bila je vsestransko dejavna in je izvedla ogromno predavanj za različno občinstvo – predavala je tako na ljubljanskih šolah, radiu in Zdravniškem društvu kot tudi na podeželju. Besede kmečke ženske, ki je od daleč prišla na njeno predavanje, razkrivajo njeno sposobnost podajanja razumljivih razlag: »Tako nam ni še nihče govoril… Ah, da bi nam še in še!« Študijsko je obiskala tudi Anglijo, Francijo in Nemčijo ter se leta 1936 kot delegatka udeležila Balkanskega kongresa za zaščito mladine v Atenah.

Zdravnica Amalija Šimec bi bila danes v javnosti prepoznana kot odlična komunikatorka v znanosti. Poleg znanstvenih člankov je bil pomemben del njene publicistične dejavnosti namenjen nasvetom ljudem glede higiene in zdravega načina življenja. Ljudem je znala na razumljiv način predstaviti pomembnost nalezljivih bolezni in njihovih povzročiteljev – bakterij kot npr. v članku Ob stoletnici rojstva Luis Pasteurja, kjer je razložila pomen odkritja bakterij, pasterizacijo in Pasteurjevo odkritje cepiva proti steklini. »Ko je Pasteur izrekel misel, da so tudi bolezni človeka povzročene po najmanjših živih bitjih, bakterijah ter dokazal, da zamoremo ohraniti vse one predmete, na katerih s toploto ali drugimi sredstvi uničimo ta živa bitja, se je poprijel teh Pasteurjevih naukov z vso vnemo slavni angleški zdravnik Lister.1 Do tistih časov je bila namreč usoda operiranih ljudi silno žalostna. Po srečno uspeli in prestani operaciji se je začela rana gnojiti in se gnojila do konca in kraja često tako dolgo, dokler ni bolnik izdihnil. […] Lister je namreč, spodbujen po Pasteurjevih naukih, začel izpirati rano in njeno okolico z karbolovo raztopino, prekuhaval je obvezila in instrumente, pral roke s karbolom, celo v zrak je dal potom brizgalke razpršiti karbolovo raztopino. In kaj se je zgodilo? Rane se niso več gnojile in zastrupljenja krvi so ponehala. Danes lahko smelo trdimo, da gnojenja in zastrupljenja krvi po operacijah ni več.«

V letih 1933 in 1934 je pisala članke Zdravstvena vprašanja za družino in dom v Mladiki, ki so leto kasneje izšli v knjigi z naslovom Zdravstveni nasveti za družino in dom. Bila je mnenja, da morajo biti o škodljivostih, ki ogrožajo zdravje, in o obrambi pred njimi poučeni tudi ljudje sami, ne le zdravniki. Na razumljiv, poljuden način je pisala o hrani, obleki, stanovanju, delu in počitku, o organih človeškega telesa in njihovem delovanju, o negi in prvi pomoči. Članke je objavljala v Gospodinji, Kmečki ženi, Sestrinskem vestniku, Vigredi, Zdravju in Za vjeru i dom.

Po upokojitvi je živela sama s strežnico, zaradi bolezni je bila nesposobna za delo in zato odvisna od tuje, plačane pomoči. V prošnji za povečanje pokojnine navaja, da ta ne zadošča za prehrano, hišno pomočnico in številne pripomočke, ki jih ob dolgotrajni bolezni potrebuje. Doda še, da »je težko prositi človeku, ki je svoje življenje razdal občekoristnemu delu«. K njej so prihajali duhovniki, pedagogi, umetniki, filozofi in tudi preprosti ljudje. Pomagala je mladim ljudem v stiskah, predvsem študentom je občasno nudila prenočišče. Ker je večino svoje pisne zapuščine uničila, je tem bolj dragocen ohranjen zapis, ki ga je Ana Kraker-Starman prepoznala kot moto njene zapuščine: »Ko bi mi zdaj, pred sklepom, rekel večni Oče: 'Takoj boš zdrava in mlada, samo še enkrat moraš prehoditi tisto svojo pot, ki si jo hodila tekom življenja' – bi brez pomisleka odgovorila: 'Moj Bog, iz svobodne volje, ne. Enkrat je bilo dovolj'. – A če bo me vprašal, ali želim zamenjati svoje življenje s katerimkoli drugim, bi ravno tako hitro in brez pomisleka odgovorila: 'Ne, Gospod. Bilo je trudapolno življenje; a bilo je polno in bilo je moje!'«

1 Angleški kirurg Joseph Lister (1827–1912).