»Le roi est mort, vive le roi«
Starodavno načelo, po katerem je smrti kralja sledila inavguracija novega, je 20. oktobra 1740 ponovno prišlo v veljavo tudi v habsburški monarhiji vendar z majhno a pomembno razliko. Po smrti Karla VI. (1685–1740) na prestolu starodavne dinastije namreč ni sledil moški, vsaj v »domačih« deželah, ampak ženska. Tedaj 23 let stara Marija Terezija je tako postala prva in edina vladarica iz družine Habsburžanov.
Prihod na prestol ji je omogočila t. i. pragmatična sankcija, ki jo je njen oče izdal leta 1713. Čeprav se je večina evropskih vladarjev ob izidu sankcije z njo strinjala, je po smrti Karla VI. izbruhnila vojna za avstrijsko nasledstvo, ki je trajala vse do leta 1748. Z njo so Bavarska, Španija, Francija in Prusija želele izkoristiti domnevno nemoč mlade habsburške vladarice in si zagotoviti vsaka svoj kos njenih ozemelj. Toda vladarji omenjenih držav so povsem napačno ocenili sposobnosti Marije Terezije, ki so ji v mirovnih pogodbah nasprotnice priznale pravico do avstrijskih dednih dežel. Kljub temu da se je Marija Terezija v nasledstveni vojni lahko obdržala na prestolu, pa je morala svojim nasprotnicam odstopiti del ozemelj. Pri tem je največ pridobila Prusija, ki ji je avstrijska vladarica odstopila del Šlezije in grofijo Glatz.
Čeprav je Marija Terezija v naši moderni zavesti najbolj znana po tem, da je tudi Slovence »prisilila«, da obiskujejo šolo in jedo krompir, je z daljnosežnimi reformami pomembno vplivala na nadaljnjo zgodovino monarhije in posledično tudi Slovencev. Razsvetljena vladarica je namreč na mnogih nivojih modernizirala družbo in državo ter postavila temelje avstrijskega uradniškega aparata, po katerem je država slovela vse do svojega konca. Hkrati jo je izkušnja nasledstvene vojne spodbudila, da se je lotila reforme vojske.
Marija Terezija ni slovela zgolj kot razsvetljena vladarica, ampak tudi kot »dobra« mama, ki je za razliko od svojega očeta poskrbela za številno nasledstvo. Leta 1736 se je poročila Francem Štefanom Lotarinškim, ki je bil po smrti Karla VI. leta 1745 izvoljen za cesarja Svetega rimskega cesarstva. V tem zakonu se je nato rodilo 16 otrok. Med njimi sta bila kar dva bodoča cesarja Jožef II. in Leopold II., čeprav je od vseh otrok verjetno največjo slavo požela Marija Antoaneta, petnajsti otrok Marije Terezije in Franca Štefana ter hkrati njuna zadnja hči.
Diplomatsko ambiciozna Marija Terezija je želela utrditi zavezništvo s Francijo. V ta namen se je morala 15-letna Marija Antoaneta leta 1770 poročiti s francoskim prestolonaslednikom in bodočim kraljem Ludvikom XVI. A na koncu je mlada Habsburžanka svojo »slavo« plačala z izgubo glave (1793). Marija Terezija usmrtitve svoje hčere na giljotini k sreči ni dočakala, saj je umrla 29. novembra 1780.
Za vse tiste, ki želite izvedeti kaj več o življenju in delu Marije Terezije, priporočamo branje knjige Marija Terezija, Med razsvetljenskimi reformami in zgodovinskim spominom, ki je leta 2018 izšla pri Založbi ZRC.
