O začetkih dvobojev na Štajerskem

Dvoboj kot oblika nasilnega odziva glede vprašanja časti izvira iz renesančne Italije in je do konca 16. stoletja hitro postal razširjen po vsej Evropi. V Cesarstvu so ga prevzeli iz Italije in predvsem Francije. Čeprav so bili dvoboji posebej pogosti med plemstvom in v vojski, tam zlasti med oficirskim kadrom, še zdaleč niso bili omejeni na višje družbene sloje. Odloki zoper dvoboje so formalno naslavljali vso družbo, z izjemo žensk, in so predpisovali globe in zaporne kazni, za primere uboja pa tudi smrtno kazen.

Konflikti glede časti in pravic so bili sestavni del plemiškega življenja. Družabna srečanja plemstva, kot so banketi, poroke in druga slavja, so pogosto postregla z izkazovanjem in izzivanjem časti. Ker podobnih konfliktov na knežjih dvorih ali zasedanjih državnih in deželnih zborov ni bilo, so nekateri kraji očitno veljali za nedotakljive (svete). Da je bilo temu tako tudi na Štajerskem potrjuje plošča iz leta 1588, za časa nadvojvode Karla II. Avstrijskega, nameščena na zunanjo steno deželne hiše v Gradcu. Na njej je zapisano, da se v deželni hiši ne sme uporabljati orožja ali z njim izvajati kakršnih koli zlorab, temveč se mora z orožjem ravnati z vsem spoštovanjem in skromnostjo, sicer je predvidena stroga kazen. Plošča ne razkriva le nedotakljivosti štajerskega deželnega zbora, ampak tudi dejstvo, da rapir kot »klasično« orožje dvobojevanja tedaj na Štajerskem še ni bil v uporabi, kar pomeni, da takrat tudi še ni bil uveljavljen dvoboj kot način reševanja obrambe časti. Vendar se je to kmalu spremenilo. Že leta 1591 so v zapuščinskem inventarju Hansa Globi(t)zerja zabeleženi »trije nemški rapirji« (dreu teutsche rapier), sedem let pozneje pa je inventarna komisija ob popisu zapuščine Hansa Gleispacha od hladnega orožja popisala osem rapirjev, od teh dva posrebrena, dva črna in štiri stare. Da je bilo leta 1606 reševanje plemiških sporov preko dvobojev v habsburških dednih deželah že povsem uveljavljeno, potrjuje prvi patent ali odlok nadvojvode Ferdinanda II. o prepovedi dvobojev na tem ozemlju. Ker patent ni imel večjega učinka, sta bila v letih 1613 in 1615 izdana še dva.

Dvoboji v habsburških dednih deželah in v Svetem rimskem cesarstvu nasploh so dosegli vrhunec v obdobju tridesetletne vojne in po njej, ter so bili razširjeni med letoma 1660 in 1730. Kljub strogi prepovedi so se nadaljevali, ker so bile sankcije redko izvršene. Če je bil udeleženec dvoboja že pripeljan pred sodišče, je skoraj vedno dobil vladarjevo pomilostitveno pismo. Vladarji, podobno kot njihovi dvorjani, na dvobojevalce namreč niso gledali samo popustljivo, ampak tudi s spoštovanjem in celo z občudovanjem. V sodni praksi je bila smrtna kazen za udeležence dvoboja izreden dogodek, sodni postopek zoper njih – tudi v primeru uboja – izjema in odsotnost sodnega postopka pravilo.

Raziskave za pričujoči prispevek so potekale v okviru podoktorskega raziskovalnega projekta Zapuščinski inventarji družbenih elit na Štajerskem v zgodnjem novem veku (Z6-4606) in v okviru raziskovalnega programa Temeljne raziskave slovenske kulturne preteklosti (P6-0052), ki jih financira ARIS iz državnega proračuna.