Sedisvakanca na loškem gospostvu
Od časov vojvode Rudolfa IV. je bilo freisinško škofjeloško gospostvo – verjetno najdonosnejše in najbolje organizirano srednjeveško zemljiško gospostvo na tleh današnje Slovenije – pod močnim habsburškim vplivom. Rudolf IV. je v okviru deželnoknežje oblasti na novo definiral vlogo in kompetence dednega odvetništva nad cerkvenimi ustanovami, kar je pripeljalo do številnih uzurpacij cerkvene zemljiške posesti; škofjeloško gospostvo pri tem ni bilo izjema.
Po Rudolfovi smrti so njegovi nasledniki odnose s freisinškimi škofi zgladili, trajna anomalija, ki je še več kot pol stoletja predstavljala motnjo v freisinški suverenosti nad škofjeloškim gospostvom, pa je bil habsburški prevzem uprave freisinških zemljiških gospostev v času sedisvakance na freisinškem škofijskem prestolu (običajno je ta vloga pripadla škofijskemu stolnemu kapitlju).
Eden od takšnih intervalov se je odvijal natanko pred 600 leti. Freisinški škof Herman Celjski (1412–1421), nezakonski sin Hermana II., je umrl 13. decembra 1421 v Celju po neuspešnem poskusu operacije kile. Kmalu za tem je upravo nad škofjeloškim gospostvom v svoje roke vzel vojvoda Ernest Železni. Čeprav je papež že 29. marca na freisinško škofijo umestil Nikodema iz veronske dinastije della Scala, je Ernest še 6. maja nemoteno pošiljal ukaze svojemu oskrbniku v Škofjo Loko. Razmere so verjetno ostale nespremenjene do podelitve regalij škofu Nikodemu s strani cesarja Sigismunda 26. avgusta istega leta. 4. novembra je Nikolaj Gutenberški, ki je gospostvo upravljal med sedisvakanco, s freisinškim kapitljem urejal še zadnje formalnosti glede izostalih plačil in škofijskih fevdov, 6. decembra 1422 pa je škof Nikodem škofjeloško gospostvo podelil novemu oskrbniku, Herbartu Turjaškemu. Sporne habsburške kompetence so bile domnevno odpravljene še v času škofa Nikodema, na resnično nelagodje, ki ga je v Freisingu povzročala takšna ureditev, pa spominja prečrtan zadevni člen v omenjenem Herbartovem oskrbniškem reverzu (glej sliko).
