Spreobrnenje ali izselitev
Cesar Ferdinand II. je 1. avgusta 1628 na Dunaju izstavil patent o spreobrnjenju ali izselitvi protestantskega plemstva notranjeavstrijskih dežel in s tem vsaj de iure zaključil proces protireformacije, ki ga je bil z ukinitvijo protestantske cerkvene organizacije in šolstva začel slabih trideset let poprej, jeseni 1598.
Pravna podlaga za cesarjev ukaz je bil dobrih sedemdeset let starejši Augsburški verski mir iz leta 1555, ki je v Svetem rimskem cesarstvu vzpostavil načelo, da veroizpoved svojih podanikov določajo deželni knezi. Omenjena deželnoknežja pravica, znana pod mlajšo krilatico cuius regio, eius religio, je predstavljala tudi osišče legalistično-pragmatičnega programa postopne odprave protestantizma, ki ga je za vladarja leta 1598 pripravil tedanji lavantinski škof Jurij Stobej (Georg Stobäus) in je odločilno zaznamoval politiko Ferdinanda II.
Cesarjev patent iz leta 1628 je protestantskim deželanom treh notranjeavstrijskih dežel Štajerske, Koroške in Kranjske postavil enoletni rok za spreobrnjenje v katolištvo ali prodajo vseh posesti izvzemši fidejkomisne in izselitev iz njegovih dežel. Izseljenci, ki jim v določenem roku ni uspelo prodati svojih imenj, so to v naslednjih šestih mesecih lahko zaupali svojim katoliškim sorodnikom ali drugim katoličanom po lastni izbiri. Po tem so prodajo njihovih posesti prevzela deželnoknežja oblastva.
Četudi bi Ferdinand II. v skladu z Augsburškim mirom od izseljencev lahko zahteval plačilo desetega pfeniga od vrednosti njihove lastnine, je cesar upošteval, da so se notranjeavstrijski deželani tudi v času uporov drugih dežel izkazali za zveste podanike Avstrijske hiše, in jim spregledal plačilo te dajatve.
Patent ni naletel na večji odpor, četudi naj bi po nepotrjenih poročilih neki štajerski plemič leta 1629 celo zahteval, da se v deželo zoper cesarja pokliče Turke. Mnoge plemiške družine so se nato razdelile na katoliške veje, ki so ostale, in protestantske, ki so se izselile. Po dostopnih podatkih naj bi vsled izstavitve patenta tri notranjeavstrijske dežele zapustilo 754 plemiških oseb, od teh sta bili najmanj 102 oziroma 7,4 odstotka iz Kranjske. Po izteku postavljenih rokov je kranjski deželni maršal Ditrih Auersperg zasedanje deželnega zbora januarja 1630 v Ljubljani odprl s pomenljivimi besedami, da je namreč »vera prišla v stari stan«.
Čeprav je Valvasor za Ferdinanda II. pozneje zapisal, da je bil »bolj nagnjen k ukazovanju kot moledovanju« in da »se ga ni dalo zastrašiti« je ob tem treba poudariti, da je bila za rekatolizacijo vsaj toliko kot deželnoknežja protireformacija zaslužna tudi katoliška prenova znotraj Cerkve. Ta je rezultirala v valu spreobrnjenj v katolištvo, ki ga je na Kranjskem leta 1625 napovedal omenjeni deželni maršal Auersperg in je vrh dosegel prav leta 1628.
Leto 1628 torej pomeni pomembno zarezo na traku zgodovine dolgega trajanja, ki je slovenskemu prostoru pustila trajen pečat, prepoznaven do danes.
