Usodni dan za staro Avstrijo

Datum objave: 10. december 2022

Andrej Rahten

»Danes je za staro Avstrijo usodni in sodni dan. Voditelji narodnih delegacij v avstrijskem parlamentu bodo vladarju odkrito in pošteno povedali, da je napočila doba likvidacije in da narodi, tako dolgo zatirani in izkoriščani, posegajo po svobodi.«

Tako je glasilo slovenskih liberalcevSlovenski narod 12. oktobra 1918 napovedalo niz avdienc, na katere je habsburški vladar Karel povabil v Baden predstavnike državnozborskih klubov, da bi jih pridobil za nadaljnje sodelovanje v prizadevanjih za ohranitev podonavske monarhije. Med njimi se je znašel tudi načelnik Jugoslovanskega kluba Anton Korošec, besede, ki jih je ob tej priložnosti namenil Karlu, pa so po zaslugi Feliksa J. Bistra že skoraj ponarodele.

Da bo cesar težko uveljavil svojo voljo, je nakazal v članku dan prej podpredsednik dunajskega parlamenta, češki politik Vlastimil Tusar. Poudaril je, da se češki politiki zavzemajo samo še za »mirno likvidacijo« države, na prihodnji mirovni konferenci pa bi si želeli, naj jih zastopa lastna narodna vlada. Tusar je takrat zapisal, da Čehi bolj zaupajo Bruslju, kjer naj bi bila organizirana mirovna konferenca, kot pa Dunaju in Budimpešti skupaj. No, o usodi Evrope se takrat (še) ni odločalo v Bruslju, ampak so si vlogo vodilne velesile prilaščali v Parizu. Karel si je nasprotno prizadeval, da bi čim dlje zavlačeval s stečajem države, kar bi mu morda omogočilo celo, da se znajde med udeleženci mirovne konference. Bil je pripravljen dopustiti posameznim narodom, da konstituirajo lastne države, upajoč, da se bodo naknadno povezale v neke vrste konfederacijo. Nekaj podobnega, kot je takrat z načrtom »Zedinjenih podunavskih držav« zagovarjal kranjski deželni glavar Ivan Šusteršič. Tudi Korošec je menil, da bo stara monarhija nekako zdržala še do pomladi 1919. Ker je takrat sam že intimno odrekel zvestobo habsburški dinastiji, se je temu scenariju želel izogniti. Ne gre pozabiti, da je ključni igralec na svetovni sceni, predsednik ZDA Thomas Woodrow Wilson, dolgo časa gojil precejšnje simpatije do Avstro-Ogrske, s čimer si lahko razlagamo tudi relativno pozno vzpostavitev sovražnosti med državama v vihri svetovne vojne.

Cesar je v Badnu na zadnji avdienci Korošcu menda ponudil, da bi južni Slovani dobili samostojno državno enoto v okviru monarhije, vendar pod pogojem, da bi Trst, Reka in prometne linije do teh pristanišč ostali pod direktnim nadzorom skupne države. Korošec mu je odvrnil, da mora ostati Trst v južnoslovanski »sferi«. Podobno je menil glede Reke, pri čemer je dodal, da nihče ne bo branil Nemcem in Madžarom dostopa do nje. Glede narodnih manjšin se je Korošec zavzel za »pravo reciprociteto«. Deprimirani Karel je poskušal apelirati na Koroščevo katoliško prepričanje, češ da bodo Slovenci in Hrvati v jugoslovanski državi podrejeni pravoslavnim Srbom, a pri tem ni imel uspeha. Korošec je domnevni »strah pred Srbi« komentiral z besedami: »Tega strahu nimamo. Srbi so tolerantni v verskem oziru. V Bosni živijo pripadniki treh veroizpovedovanj mirno drug poleg drugega in nikdar ni prišlo med njimi do kakih spopadov zaradi verstva.« V jugoslovanski državi naj bi bili »vsi enaki, enakopravnost na celi črti, kdor bo bolj agilen, ta se bo uveljavljal«. Očitno se je Korošec med dolgoletnim druženjem z Janezom Evangelistom Krekom navzel tudi njegovih naivnih predstav o jugoslovanski skupnosti. Karel se je na koncu skliceval na tradicionalno zvestobo južnih Slovanov: »Jugoslovane imam rad, bili so vedno lojalni, tudi midva sva se vedno dobro razumela.« Cesar je spomnil, da je vendar »mnogo storil za Jugoslovane in marsikaj hudega preprečil«, a Korošca ni mogel več omajati. Vladar kar ni verjel, da bi ga Slovenci zapustili. Korošec mu je po lastnem pričevanju iz leta 1925 dejal: »Kakor se vidi iz položaja, so tukaj računi že čisti.« Dvanajst let kasneje pa se je cesarjevih besed spominjal nekoliko drugače in naj bi se poslovil z znamenitim (pogosto v nemščini citiranim) stavkom, da je »prepozno«. Menda si je Karel »potem zakril obraz in pričel ihteti«. Korošec se je počasi umaknil, saj je cesar umolknil.

Kasneje je bilo v slovenskem časopisju mogoče prebrati tudi oceno, da so bile badenske avdience pripravljene precej slabo. A resnici na ljubo, bi tudi boljša organizacija ne mogla več vplivati na mnenje večine povabljencev. Najtrši oreh za Karla so bile zahteve madžarskih politikov, ki so trmasto vztrajali pri integriteti dežel krone sv. Štefana, kar se je nekaj dni kasneje odrazilo tudi vOktobrskem manifestu, ki se je izkazal za zadnji ambicioznejši poskus reševanja države. Ne samo južnoslovanski in češki parlamentarci, tudi predstavniki drugih narodov so mrzlično iskali pot, kako čimprej zapustiti državni okvir. Ena redkih izjem so bili ukrajinski poslanci iz Galicije in Bukovine, ki so se 10. oktobra sestali na Dunaju, da bi ustanovili skupno zastopstvo, v katerega so povabili tudi podkarpatske rojake iz ogrskega dela države. Večinsko odrekanje podpore cesarju je bilo seveda kot nalašč za uresničitev vražjih namer skupine nemških nacionalcev okoli Oskarja Teufla, ki so si z vztrajnim lobiranjem na dvoru prizadevali ohraniti »nemško posestno stanje«. Karel je poskušal ustreči vsem, a se je z omahovanjem na koncu znašel sam.

Ni znano, kakšno vlogo je v omenjenih cesarjevih prizadevanjih – če sploh – odigral Šusteršič. V nasprotju s Koroščevo politiko »vse ali nič« je bil namreč deželni glavar vse do razpada države pripravljen sklepati kompromise. Monarhija se je rušila pred njegovimi očmi, a on je še vedno upal, da bo Karel v zadnjem trenutku vendarle izpeljal državnopravno reformo. Dva dni za Korošcem je bil sprejet v avdienco tudi Šusteršič. Vladarja je opozoril: »Veličanstvo, sedaj ni več zadnja ura, sedaj je zadnja sekunda!« Svetoval mu je, naj takoj »sam ustanovi narodne države in imenuje narodne vlade, ker se bodo sicer ustanovile brez njega in proti njemu«. Karel je sicer Šusteršičev predlog »dobro sprejel, toda povdarjal je, da se integritete Ogrske ne more dotakniti«, ker je vezan na prisego ogrski kroni. Šusteršič mu je nato dejal, »naj se zaenkrat omeji na avstrijski ('cislitvanski') teritorij in ga podeli po svoji najboljši uvidevnosti v narodne države, določivši začasne meje, z izrecnim pristavkom, da se bodo končnoveljavne meje določile po sklepu miru«. O mejah bi potem odločale delegacije narodnih držav na mirovnem kongresu. Toda cesar je menil, »da bi se narodi sami morali najprej pogajati za meje, preden se ustanove narodne države.« Šusteršič je monarha posvaril: »Ti se ne bodo nikdar zedinili in tačas nas bodo dogodki preplavili!« Napoved deželnega glavarja je bila točna. Kmalu nato se je moral zaradi groženj s smrtjo umakniti iz Ljubljane, ki je 29. oktobra že slavila nastanek nove države.

na sledi logo