Zadnja kmečka vojna v Evropi: Nasilje in revolucija v Avstro-Ogrski in njenih naslednicah 1917-1945

Obe svetovni vojni v Evropi sta bili zaznamovani z nasiljem, uničenjem in političnimi pretresi brez primere. Zgodovinarji pogosto te katastrofalne dogodke opisujejo z vidika ideologije: nacionalizem in strah pred njim sta imela pomembno vlogo pri izbruhu prve svetovne vojne, medtem ko so nasprotja med liberalizmom, skrajnim nacionalizmom (fašizmom) in komunizmom določala obdobje med obema vojnama in drugo svetovno vojno. To pa je bilo tudi obdobje, v katerem sta evropsko zgodovino oblikovala nasilna mobilizacija in odpor kmetov.

»Zadnja kmečka vojna v Evropi« se je začela, ko ljudje na podeželju niso želeli sprejeti razširjenih pristojnosti vlad med prvo svetovno vojno ter so se uprli vpoklicu v vojsko, proizvodnim kvotam in zasegom premoženja. To se je dogajalo po vsem svetu, vendar pa je samo v srednji in vzhodni Evropi preraslo v večdesetletni boj za kmečko avtonomijo, blaginjo in samoodločbo, ki je potekal na več frontah. Žarišče tega boja je bilo v habsburški monarhiji in njenih državah naslednicah. To je bilo geopolitično najmanj stabilno območje v Evropi, kjer so večji del družbe sestavljali kmeti. Čeprav so kmečka gibanja določala tudi smer razvoja Rusije, Grčije, Italije, Španije, Irske in drugih držav, so prav v vzhodni srednji Evropi, zlasti na ozemlju Češkoslovaške, Jugoslavije in Poljske, vplivala na dogajanje med celotno 1. in 2. svetovno vojno.