Zapuščinski inventarji družbenih elit na Štajerskem v zgodnjem novem veku

Plemstvo je nekdaj predstavljalo družbeno elito oz. najpomembnejši družbeni sloj. Vse do leta 1918 je bilo tako tudi na Slovenskem. Do takrat je slovensko ozemlje spadalo pod Avstro-Ogrsko, pred njenim nastankom (1867) v okvir Avstrijskega cesarstva (1804) in še pred tem pod Sveto rimsko cesarstvo. Nekdanji predstavniki plemstva so bili na Slovenskem prisotni do konca druge svetovne vojne, ko je nova komunistična oblast z njimi dokončno opravila. Po drugi svetovni vojni jih je prisilila v izgnanstvo ali z njimi fizično obračunala, njihovo premoženje pa podržavila oz. uničila. V slovenskem zgodovinopisju so se sistematične raziskave že po prvi, predvsem pa po drugi svetovni vojni, usmerjale na družbo pod vrhnjim slojem družbenih elit, tj. na meščanstvo, ter zlasti na delavstvo in kmetstvo. Pozitivna vloga plemstva ter njegov odločujoč vpliv na politični, gospodarski, družbeni in kulturni razvoj slovenskih dežel sta zapadla v pozabo, po drugi strani pa se je poudarjalo njegovo tuje poreklo in neizprosno izkoriščanje podložnikov. Plemiške raziskave med letoma 1918 in 1991 so bile posledično izjemno redke in bolj ali manj nezaželene. Z osamosvojitvijo Slovenije so pričele nastajati sistematične plemiške raziskave posameznih rodbin, pa tudi plemstva kot celote. Posledice več deset let trajajočega manjka plemiških raziskav so pripeljale do tega, da po vsem tem času še naprej izrazito primanjkuje temeljnih raziskav o plemstvu na Slovenskem.

Pri dosedanjih raziskavah plemstva so se kot zelo uporaben in zanesljiv kulturno-zgodovinski vir izkazali zapuščinski inventarji. Z njimi lahko bolj kot s kakšnimi drugimi primarnimi viri predstavimo dobršen del življenja plemiča-posameznika v določenem času in prostoru. Po smrti plemenite osebe, ki je zapustila mladoletne potomce, je pristojni organ izdal pooblastilo za inventuro določenim komisarjem, ki so morali čim prej popisati pokojnikovo premoženje in sestaviti njegov zapuščinski inventar. Zapuščinski inventarji imajo dokazno moč, saj so bile pri popisu pokojnikovega premoženja navzoče vse zainteresirane strani – komisija in zapisnikar kot predstavniki deželnih oblasti, zapriseženi cenilci, varuh ali skrbnik pokojnikovih mladoletnih potomcev, družinski člani in druge priče – s čimer je redko prišlo do nepravilnosti. Inventarni postopek je bil v obdobju zgodnjega novega veka že povsem utečen, saj je bil v Habsburški monarhiji v veljavi od leta 1518, s sprejetjem t. i. insbruških libel na zasedanju meddeželnih stanov v Innsbrucku.

Za ozemlje dežele Kranjske je zaradi opravljenih raziskav zapuščinskih inventarjev kranjskega plemstva že mogoče delati sinteze in primerjave s plemstvom v Zahodni Evropi, na Češkem ali na Dunaju, za štajersko plemstvo (na Slovenskem) pa to še ni možno. Zapuščinske inventarje štajerskega plemstva iz obdobja novega veka hrani Štajerski deželni arhiv v Gradcu (Steiermärkisches Landesarchiv) in so zvečine zajeti v ogromnem fondu deželne pravde (Landrecht). Fond obsega 1.527 fasciklov, kjer so spravljeni dokumenti iz obdobja med letoma 1543 in 1782. Ker zapuščinski inventarji iz fonda niso izločeni, je njihovo število neznano. Glede na dosedanji vpogled v fond lahko sklepamo, da jih je na stotine.

V okviru projekta bodo potekale raziskave štajerskih plemiških rodbin na Slovenskem v obdobju novega veka, s poudarkom na zgodnjem novem veku. Raziskave bodo temeljile na podlagi obravnave zapuščinskih inventarjev. Upoštevani bodo tudi drugi viri, saj nas lahko zgolj iz inventarjev pridobljeni podatki privedejo do napačnih zaključkov. Za natančnejše razumevanje (med)družinskih odnosov je pogosto potrebno pritegniti vsaj še matične knjige (krstne, poročne in mrliške), druge družinske in osebne listine, dnevnike, plemiške diplome, poročne pogodbe in predvsem oporoke. Projekt bo predstavljal pomemben doprinos k zgodovinski znanosti in ima ambicije, predstavljati začetek dolgoročnih sistematičnih raziskav štajerskega plemstva na Slovenskem.