Delo je monografsko zasnovana, interdisciplinarna, znanstvena jezikovno-zgodovinsko-geološko-montanistična obravnava poročil, ki sta jih med letoma 1788 in 1816 pisala rudarska nadzornika, Gorenjca, jeseniška domačina, lastniku rudišč pod Belščico v Karavankah, mecenu slovenske razsvetljenske misli, baronu Sigismondu (Žigi) Zoisu. Slovenska rudarska poročila so obsežen korpus 483-ih rokopisnih listov in so v tej knjigi prvič obravnavana v izboru 116-ih poročil iz rudišča Belščica od maja 1797 do avgusta 1805, in sicer zato, ker opisujejo rudnik Žirovnica od odprtja do dokončnega zaprtja. V spremnem besedilu avtor okvirno oriše razmere v družbi in gospodarstvu na prelomu 18. in 19. stoletja. Problematika je predstavljena tako, da jo bo lahko kritično proučil strokovnjak geolog in mineralog, rudar, ekonomist, slovenist in nenazadnje zgodovinar. Različni profili utegnejo izvesti s študijem komentiranega gradiva pomembna nova dognanja o tedanjem času.

Poročila so odkritje tako v jezikovnem pogledu, ko lahko jezik rudarjev primerjamo s sočasnim Linhartovim, kot tudi v montanistično-geološko-mineraloškem pogledu. Govorijo o organizaciji dela v Zoisovih karavanških rudnikih, o načinih merjenj in kopanj, o številu rudarjev, o dolžini izkopanih rovov, o kamninah in rudninah, na katere so naleteli. Poročajo o dramatičnih dogodkih v rudniku: o vdorih vode, presenetljivo pogosto o požarih in eksplozijah in imajo izjemno zgodovinsko in montanistično vrednost, saj omogočajo vpogled v stanje stroke pred dvema stoletjema.