Leta 1917, ko je potek prve svetovne vojne dodobra izčrpaval vojskujoče se strani, se je socialistična internacionala odločila, da skliče mirovni kongres v Stockholmu. Za sodelovanje na kongresu je bila povabljena tudi Jugoslovanska socialdemokratska stranka, ki je za svojega predstavnika določila dr. Henrika Tumo. Da bi bila udeležba slovenskih socialistov kar najbolj učinkovita, je dr. Tuma pripravil posebno, v nemškem jeziku napisano, spomenico. Ker se konferenca zaradi nasprotovanja socialističnih strank antantnih držav ni mogla odvijati, tudi spomenica ni imela želenega pomena in učinka.

Že pred desetletji se je kot ena izmed nalog slovenskega zgodovinopisja pokazala tudi objava Tumove spomenice. V Tumovi zapuščini (Raziskovalna postaja ZRC SAZU Nova Gorica) je bila in je ohranjena le kopija koncepta in njen slovenski prevod, ki sta v pričujoči knjigi objavljena. Dokumentoma sta dodani še razpravi Franca Rozmana o stockholmskem kongresu in o njegovem odmevu v slovenskem tisku ter razprava Branka Marušiča o nastajanju Tumove spomenice. Objava dr. Tumove Stockholmske spomenice opozarja na eno izmed razmišljanj slovenskega intelektualca v razmerah, ki jih je prinesla prva svetovna vojna v nenehni bojazni, da si ne bi po končani vojni razdelili slovenskega ozemlja predvsem zahodni sosedje. Prav zato je Tuma verjel, da bi ustanovitev večnarodne podonavske državne skupnosti, osnovane na demokratični podlagi, zavarovala temeljne interese Slovencev in slovenskega prostora. Ob Slovencih je v svojo razpravo umestil tudi problematiko večjega dela evropskih narodov ter nekaterih narodov in držav z afro-azijskega prostora. Tumova razmišljanja in predvidevanja samodejno vabijo k primerjavi z dogajanji, ki so se na obravnavanem prostoru odvijala po prvi in drugi svetovni vojni ter se tu še vedno odvijajo.