Pričujoča študija skuša s primerjalnimi metodami in pritegnitvijo najširšega spektra virov osvetliti razloge za pojavitev in ugasnitev hrvaškega imena v štirih slovenskih obmejnih pokrajinah (Bela krajina, Kostel, Prekmurje in Prlekija) v »prednacionalni dobi«. Doslej nepovezana in v znatni meri neznana dejstva so potrdila predpostavko, da sta bila hrvaški lingvonim in etnonim povsod sekundarna in da sta se prehodno uveljavila namesto prvotnega slovenskega imena, tedaj imena s »prednacionalno« vsebino in lastnega tudi dobršnemu delu današnjih Hrvatov. Razširitev hrvaškega imena na obrobne slovenske pokrajine je bila sestavni del širšega in dolgotrajnega procesa imenske kroatizacije srednjeveške Slavonije in njenega prebivalstva. Sprožile so jo tektonske geopolitične spremembe kot posledica osmanskih ozemeljskih osvojitev na Balkanu in v Panonski nižini v 15. in 16. stoletju. Študija zajema obdobje od 16. do prve polovice 19. stoletja, tj. od prve pojavitve hrvaškega imena na slovenskih tleh do njegove dokončne ugasnitve, vendar nujno poseže tudi v zgodnejša obdobja in v poznejši čas, v tega zlasti pri obravnavi interpretacij preučevane problematike.