GRAD KOT SREDIŠČE ZEMLJIŠKEGA GOSPOSTVA
Z uvajanjem organizacije zemljiških gospostev v 10. in 11. stoletju je na slovenskem ozemlju prišlo do prvega vznika mreže gradov v občutnejšem obsegu. Kot eden od tipov gradu – ki ga lahko okvirno označimo za nekakšno univerzalno utrjeno zgradbo z bivanjsko-obrambno funkcijo srednjeveške Evrope – se je s tem uveljavil grad kot upravni center.
Prvi tovrstni gradovi pri nas, ki jih v virih srečujemo od začetka 11. stoletja dalje, so bili centri velikih zaokroženih teritorialnih gospostev, ki so nastala na podlagi obsežnih vladarskih ozemeljskih darovnic. Redki so obstajali že kot središča kraljevih gospostev (npr. Bled), večino pa so jih na novo pridobljeni posesti zgradili novi lastniki, škofje oz. državno neposredni cerkveni knezi iz Salzburga, Ogleja, Freisinga in Krke, ter svetni dinasti, grofje Vovbrški, Ortenburški, Višnjegorski, Goriški in Andeški.
Ta, sprva redka mreža gradov se je občutneje začela gostiti v 12. in 13. stoletju na račun ministerialskih gradov, ki so v procesu fevdalne cepitve postopno prerasli v središča manjših samostojnih gospostev nižjega plemstva. Nekateri od njih so v teku stoletij z izumiranjem rodbin izgubljali funkcijo t. i. izvornih gradov – centrov rodbinskih gospostev, dobršen del pa jih je do sredine 15. stoletja v vlogi središč deželnoknežjih gospostev oz. zemljiških uradov prešel pod oblast deželnega kneza. V poznem srednjem veku je bilo tako slovensko ozemlje na gosto posejano z gradovi, ki so funkcionirali kot središča zemljiških gospostev oz. njihovih delov, zemljiških uradov.
V okviru zemljiškega gospostva je grad služil kot utrjena postojanka, kjer je bila nastanjena posadka, ki je na eni strani skrbela za upravo (nemoteno delovanje agrarnega sektorja, pobiranje, skladiščenje, prodajo in transport donosov), vzdrževanje reda na ozemlju gospostva (sodstvo in represija) ter za obrambo navzven. Namenjen je bil tudi občasnemu rezidiranju zemljiškega gospoda z večjim ali manjšim spremstvom v okviru rednih obhodov posesti ali pa različnih potovanj. Na gradu kot bivališču privilegiranih slojev prebivalstva in središču agrarnega zaledja ali v njegovi neposredni bližini so se koncentrirale neagrarne dejavnosti, predvsem razne obrti in trgovanje, kar je običajno privedlo do oblikovanja urbane naselbine (mesta ali trga) pred ali pod njim. Ta naravni razvojni proces se je v različnih primerih ustavil na različnih razvojnih stopnjah. Pri najbolj naprednih oblikah je prišlo do »zlitja« mesta in gradu, ki sta enotno zaživela kot upravni center teritorija in zemljiškega gospostva, pri čemer so se posamezne upravne funkcije preselile z gradu v mesto. V diametralno nasprotnih primerih je bil proces zavrt že v začetni fazi in do izoblikovanja trga sploh ni prišlo, oz. je ta zamrl po kratkotrajnem obstoju; slutiti ga je iz omemb večjega števila obrtnikov na določeni lokaciji oz. na podlagi parcelacije.
dr. Matjaž Bizjak, Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU