GRAJSKE KAPELE

Uvodna stranKaj je grad?Stoji stoji tam beli gradGrad in plesna kulturaGrajske kapeleGrad kot središče zemljiškega gospostvaGrajske knjižniceGradovi na likonvih upodobitvahGradovi kot upravna središčaGraščinska gospodarska poslopjaGlasba na slovenskih gradovihGrajske slikarske zbirkeGrajska politikaVloga gradu v srednjeveškem vojskovanjuDvorec SmlednikPlemiško stanovanje na SlovenskemNeinvazivne arheološke raziskave mot na SlovenskemSrednjeveški gradovi v pokrajiniGradovi na Slovenskem nekoč in danesGradovi in njihovo okrasno zelenjeGradovi kot duhovna dediščina

Ker se je krščanstva najprej oprijelo plemstvo, je logično sklepati na pojav prvih krščanskih svetišč prav v neposredni okolici njihovih utrjenih bivališč. Nastajanje grajskih kapel je bilo povezano s podelitvijo kraljeve zemlje svetnim in cerkvenim fevdalnim gospodom, ki so na svojih gradovih postavili zasebno – lastniško kapelo, pri kateri so vzdrževali grajskega kaplana – sacelana.

Grajske kapele so bile sestavni del grajskega kompleksa. Običajno so bile zgrajene poleg palacija, s katerim so bile fizično povezane. Navadno so nad glavnim vhodom imele kor, namenjen graščakovi družini, ki je na ta način imela neposreden dostop iz stanovanjskih prostorov (palacija) v kapelo. Posebno skupino predstavljajo tiste grajske kapele, ki so bile urejene v obrambnih stolpih (Rajhenburg, Otočec).

Prve grajske kapele so bile zgrajene v romanskem slogu, za njim pa se je pri njihovi gradnji uveljavil gotski. Enako je veljalo tudi za njihovo notranjo opremo in poslikave. Pri renesančnih in baročnih graščinah je slog prav tako odseval v arhitekturi in opremi kapel. Premožni lastniki so navadno poskrbeli, da je bila kapela dovolj razkošna. S tem namenom so na grad poklicali uveljavljene umetnike: rezbarje, podobarje, pozlatarje, slikarje, štukaterje ...

Svojevrstno vlogo in usodo so imele številne grajske kapele v obdobju protestantizma, ko so simbolno predstavljale uporno plemstvo zoper katoliškega deželnega kneza. Prvi predikanti so bili nastavljeni prav pri fevdalnih gospodih, ki so postali podporniki in zaščitniki nove vere. V dobi protireformacije in katoliške obnove je bilo potrebno protestantske grajske kapele ponovno posvetiti in opremiti za katoliško bogoslužje. Ker so se ponekod v njih tudi po izgonu predikantov zbirali protestanti, so jih protireformacijski komisarji in komisije deželnega kneza imeli za leglo krivoverstva.

Prenehanje neposredne turške nevarnosti ob koncu 16. stoletja je botrovalo opustitvi številnih gradov na strateških vzpetinah in hribih. Graščaki so se preselili v trge in mesta, kjer so postavili nove razkošne graščine, nekateri pa so se zadovoljili z dvorci na podeželju.

Usodo gradov in graščin so v zadnjih stoletjih delile tudi kapele. Ponekod so propadle ali pa so bile uničene zaradi uporov (Rudenek), požarov (Štatenberg 1910), rušitve (Trebnje, Limbuš, Celje knežji dvorec 18. stol., Jamnik pri Zrečah 1911), opustitve (Hartenstein pri Pilštanju, Dobrna, Frankolovo, Laško). Posebno to velja za obdobje med drugo svetovno vojno in po njej, ko so partizani (zlasti na Dolenjskem in v Beli krajini) in povojni režim (Javornik pri Jesenicah) pod taktirko komunistične partije sistematično uničevali grajsko kulturno dediščino kot simbolni ostanek fevdalnih časov. Nekaj grajskih kapel je ob grajskih ruševinah čudežno preživelo (Medija) ali pa so še danes zapisane žalostnemu propadanju (Ortnek, Rakičan), ki mu botruje nezanimanje države za grajske objekte. Njihova oprema je bila žrtev plamenov ali pa raznesena (Ruperč vrh, Haasberg oz. Planina pri Rakeku). Nekateri preostali cerkveni kipi in slike so se uspeli ohraniti v bližnjih cerkvah (Stranska vas, Planina pri Rakeku) in muzejih, številne umetnine pa so si prisvojili partijski funkcionarji in »zbiratelji umetnin«. Prav tako so nekateri deli bogoslužne opreme, zlasti kipi in slike, romali v muzeje (Velika Nedelja – Pokrajinski muzej Ptuj). Spremembe namembnosti nekdanjih grajskih kapel so se dogajale predvsem v 20. stoletju (Graslov stolp Celje 1906), zlasti po drugi svetovni vojni, ko je bila marsikje zaradi nacionalizacije spremenjena namembnost celotnega grajskega oziroma graščinskega kompleksa (Idrija, Begunje na Gorenjskem).

Tipologija grajskih in graščinskih kapel ter cerkva glede na lokacijo:

• grajske kapele v sklopu grajskega kompleksa;
  • grajska kapela v palaciju;
  • grajska kapela poleg palacija;
  • grajska kapela v grajskem stolpu;
• graščinske kapele v ali ob graščinah in dvorcih;
• lastniške grajske kapele na podeželju;
• votivne grajske kapele in cerkve;
• grajske pokopališke kapele na (župnijskem) pokopališču.

Najstarejše grajske kapele so imele podobne patrocinije kot pražupnijske cerkve (sv. Jurij, sv. Janez Krstnik, sv. Mihael, sv. Križ). Največ jih je bilo posvečenih Materi Božji. Nekatere med njimi so imele tudi zavetnike, ki so bili povezani z grajskimi lastniki.

dr. Matjaž Ambrožič, Univerza v Ljubljani, Teološka fakulteta