GRADOVI KOT UPRAVNA SREDIŠČA
Vse preradi pozabljamo, da so bili gradovi s svojimi mlajšimi posnemovalkami – graščinami do zemljiške odveze (1848) absolutno dominantni upravno-politični sedeži. Preden so v visokem in poznem srednjem veku nastala mesta, sta se na gradovih odvijali sploh vsa uprava in vsa svetna politika. Pa tudi po izoblikovanju mestnega omrežja so bila slovenska mesta razen obalnih, kot mesta v Srednji Evropi nasploh, v upravnem in sodnem oziru še zelo dolgo močno omejena, saj so praviloma upravljala le ožje območje, t. i. mestno pomirje. Izjema so deželne prestolnice (Ljubljana, Gorica in Celovec), kjer so od 15. stoletja stalno zasedali deželni stanovi in kjer so bili vseskozi nastanjeni deželnoknežji organi (v Ljubljani in Celovcu deželni glavar in vicedom kot namestnika deželnega kneza, v Gorici deželni glavar), a tudi ti dolgo vezani na mestni grad. Ob bok jim gre postaviti še Celje s sedežem deželnoknežjega vicedoma in glavarja za celjsko četrt ter Trst kot domovanje deželnoknežjega glavarja za mestno območje.
Razen mest je bilo celotno ozemlje razdeljeno med zemljiška gospostva, ki so se med seboj ozemeljsko prepletala, tako da pogosto niti vsi podložniki ene vasi niso spadali pod istega zemljiškega gospoda. Vsa uprava – uprava v ožjem smislu, sodna, davčna – je spadala pod določeno zemljiško gospostvo. Praviloma je bil sedež svetnega gospostva grad, pozneje graščina, pri zelo majhnih gospostvih tudi samo kakšna pristava ali meščanska hiša, pri cerkvenih gospostvih škofijski dvorec, samostan, župnišče, podružnična cerkev itd.
Med posameznimi gradovi so sicer obstajale precejšnje razlike. Najpomembnejši so upravljali (samostojno) glavarstvo, pomembnejši so bili sedež deželskega sodišča oziroma jurisdikcije s sklenjenim sodnim območjem in policijsko oblastjo nad celotnim neprivilegiranim prebivalstvom pripadajočega območja, večina pa je imela le pristojnosti nad svojimi podložniki in njihovimi zemljišči: pobiranje davkov za deželo oziroma deželnega kneza, patrimonialno sodstvo (civilne in manjše kazenske zadeve), predvsem pa pobiranje gospoščinskih dajatev in nadzor nad podložniškimi delovnimi obveznostmi do gospostva.
Šele od srede 18. stoletja so pomembnejše upravne naloge dobivali tudi mesta in trgi. Najprej kot središča novonastalih okrožij (Maribor, Celje, Novo mesto, Postojna, Beljak), pozneje kot sedeži poldržavnih in končno državnih okrajev. Prelomnico je prinesla zemljiška odveza (1848) s korenitimi upravno-političnimi reformami (1849–50). Gradovi kot taki, zlasti podeželski, so s tem izgubili skoraj vse dotedanje funkcije, uprava pa se je preselila v urbana in polurbana središča. Toda grajske zgradbe so ponekod še naprej, vse do danes, uporabljali za državne urade ter sedeže občin in raznih drugih uradov.
dr. Boris Golec, Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU