GRAŠČINSKA GOSPODARSKA POSLOPJA

Uvodna stranKaj je grad?Stoji stoji tam beli gradGrad in plesna kulturaGrajske kapeleGrad kot središče zemljiškega gospostvaGrajske knjižniceGradovi na likonvih upodobitvahGradovi kot upravna središčaGraščinska gospodarska poslopjaGlasba na slovenskih gradovihGrajske slikarske zbirkeGrajska politikaVloga gradu v srednjeveškem vojskovanjuDvorec SmlednikPlemiško stanovanje na SlovenskemNeinvazivne arheološke raziskave mot na SlovenskemSrednjeveški gradovi v pokrajiniGradovi na Slovenskem nekoč in danesGradovi in njihovo okrasno zelenjeGradovi kot duhovna dediščina

Vrh osrednjega vaškega griča je do konca 2. svetovne vojne stal renesančni grad Križ iz 2. polovice 16. stoletja, ki je po partizanskem požigu ostal razvalina in so ga nato po osvoboditvi podrli do temeljev. V 60. letih 20. stoletja je na njegovem mestu zrasla podolgovata kokošja farma bližnjega kmeta, a so nato oblasti to nesrečno »revitalizacijo« kmalu odstranile. Kriški grad, ki se v virih prvič omenja leta 1585 in bi ga naj po izročilu postavil grofu Ahacij Thurn, je bil vsekakor pomemben grad, ki je vse do 2 svetovne vojne hranil vrsto umetniških del in dragocene opreme. Ob požigu je bila oprema večinoma uničena, del pa so jo odnesli na neznane lokacije. Do danes se je od nekdanjega imenitnega grajskega ambienta v bolj ali manj prvotni podobi ohranilo le veliko zidano gospodarsko poslopje z obokanimi hlevskimi prostori v pritličju in kaščo ter drugimi shrambnimi prostori v nadstropju in v podstrešnem delu. V velikem, verjetno konjskem hlevu v pritličju, je ohranjeno zaporedje petih dvovrstnih valjastih stebrov z nizkimi kapiteli in niz obokov s t. i. češkimi kapami. Kamniti stebri so prvotno imeli podstavke, ki so jih ob zadnjih preureditvah v 90. letih 20. stoletja zalili z izravnalnim betonom, da je lahko v tem in drugih prostorih pritličja deloval trgovski diskont. Nekoč imenitno grajsko gospodarsko poslopje, ki ima hišno številko Križ 3D, danes povsem sameva in je na razpolago za ogled vsakomur, ki so to zaželi.

Gradovi in graščine so imeli tudi svoje mline in žage. Takšen mlin se je v precej predelani podobi ohranil na današnji Kroflnovi domačiji v Kozjem v Bistrem Grabnu, le lučaj južno od starega trškega jedra. Ustno izročilo o mlinu in žagi je leta 1936 zapisal zgodovinar Janko Orožen v delu Gradovi in graščine ob Savinji, Sotli in Savi, kjer je med drugim omenil, da je zid deloma ohranjenega starega mlina viden še danes. Kateri zid je imel Orožen v mislih, ni povsem znano, dejstvo pa je, da so ob zadnjih obsežnih obnovitvenih delih med letoma 1998 in 2001 odkrili več prezidav in na več mestih izjemno debelo zidovje obstoječe stanovanjsko mlinske stavbe, kar navaja k misli, da se je prav na njenem mestu nahajal nekdanji grajski oziroma graščinskih mlin. Sodeč po franciscejskem katastru iz leta 1825 je žaga stala le nekaj metrov gorvodno ob potoku Bistri Graben, a se do danes ni ohranila. Ni povsem znano, kdaj sta mlin in žaga iz grajske prešla v posest tržanov. Domnevno je bil najprej njun lastnik trški trgovec Anton Schmidt, ki je posest v Kozjem leta 1815 prodal podložniku kozjanske graščine Francu Vovku, ta pa leta 1874 trškemu kleparju Mihaelu Feltrinu. Feltrinova nečakinja Marijana Feltrin, ki je bila izučena kleparske obrti, se je poročila s tesarjem Antonom Kroflom in tako se je domačije z mlinom in žago v Bistrem Grabnu oprijelo ime »Pri špengleju«, danes pa je po opustitvi vseh obrtniških dejavnosti prevladalo ime pri Kroflnu. Kdaj so Vovkovi oziroma Feltrinovi opustili žagarsko obrt, ni povsem znano. Vse do začetka 60. let 20. stoletja se je obdržal le mlin, ki so ga nato zaprli in v mlinskem prostoru si je takratni lastnik Stanko Krofl uredil mizarsko delavnico. Danes je Korflnova domačija obnovljena po načelih spomeniškega varstva. Mlina ob zadnji obnovi niso rekonstruirali, saj ni bilo nikakršnih možnosti, da bi dejavnost ponovno zaživela.

V stoletjih poznega fevdalnega razcveta so ob grajskih in graščinskih stavbah ter dvorcih vseh vrst nastajale tudi številne gospodarske stavbe. Pogosto so bile prostorsko ločene od gosposkih bivališč in umeščene v okolje pristav, med izjemno razsežen agrarni obrat. Poleg bivalno upravne stavbe so takšno gospodarsko enoto lahko sestavljali konjski in goveji hlevi, kašče, svinjaki, vodne žage in mlini, lesene lope in šupe, golobnjaki, čebelnjaki, vinogradni dvorci s kletmi in kozolci. Zlasti kozolci so bili pogosto osrednja dominanta veleposestev, saj so po arhitekturnih razsežnostih, zahtevnosti gradnje in tudi likovnih poudarkih praviloma presegali okoliško povprečje lesene gradnje takrat večinskega podložnega prebivalstva. Le tu in tam se je z njimi lahko primerjal kakšen res premožen kmet in veleposestnik na zahodnem delu Notranjskega, v Škofjeloškem hribovju ali posamezniki na Dolenjskem in Štajerskem. Grajski oziroma graščinski kozolci so bili resnično izjemni, saj so nekateri obsegali po šest in tudi do osem parov oken ter merili čez 30 in celo 50 m. Žal so se le redki ohranili v današnji čas. Eden takšnih izjemnežev je kozolec ob pristavi gradu Dvor v Hotemežu pri Radečah, ki je nastal sicer šele leta 1853, a je nato še do 2. svetovne vojne sodil v sestavo plemiške posesti. Kozolec ima šest parov oken in slikovito izrezljane podporne ročice. Dobršen del mrežnih tramičev v vzdolžnih branah je sicer že izgubil, a je še vedno izjemno dominantna stavba nekoč prestižnega agrarnega obrata.

dr. Vito Hazler, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo