GLASBA NA SLOVENSKIH GRADOVIH OD SREDNJEGA VEKA DO 18. STOLETJA
Kljub skromnosti dokumentarnega gradiva o glasbenih aktivnostih po gradovih na Slovenskem nam preživeli drobci – omembe očividcev, posvetila glasbenih del, osebne korespondence, zapuščinski inventarji, naključno ohranjeno glasbilo ali kupček not kakega graščaka ali graščakinje – potrjujejo domnevo o živahnem kulturnem dogajanju v zasebnih dvoranah nekaterih plemiških prebivališč. Posvetna glasba, ki jo je v vseh obravnavanih obdobjih ta najbogatejši sloj poznal, poslušal, jo aktivno gojil in celo ustvarjal, je bila na tedaj najvišjem nivoju. Če so v srednjem veku posvetno glasbeno kulturo do gradov na Slovenskem prinašali potujoči pevci, na primer minstreli in pozneje minnesängerji, so notranjeavstrijski plemiči od konca 15. pa vse do 17. stoletja vzore in spodbude iskali v tedaj vodilni italijanski glasbeni kulturi, pozneje pa so sledili modi severnejših smernic.
Že od srednjega veka dalje je aktivno muziciranje, skupaj s plesom in borilnimi veščinami, sodilo v sklop obvezne plemiške izobrazbe. Plemstvo tedanjega slovenskega etničnega prostora v tem ni bilo izjema in ohranila so se pričevanja o nekaterih izstopajočih posameznikih, ki so glasbo še posebno častili in se z njo razveseljevali. V 16. stoletju je bil več desetletij žužemberški grad šumberške veje Turjaških močnejše glasbeno središče. Podatki govorijo o tem, da je bil glasbi zelo naklonjen Volfgang Auersperg, ki je imel doma tedaj še sorazmerno novo glasbilo s tipkami – virginal. Predvsem pa se je v evropsko glasbeno zgodovino zapisal kot navdih za madrigal enega največjih mojstrov svojega časa Cipriana de Roreja. Ta je šumberškemu gospodu na grad Žužemberk iz Ferrare 1. maja 1556 skupaj s pismom poslal latinski posvetilni petglasni madrigal Rex Asiae et Ponti, v katerem z glasbo in besedo opeva kranjskega velikaša. Ohranjeno pismo in v dveh ponatisih tiskana skladba dokazujeta tesno prijateljstvo med Volfgangom Auerspergom in italijanskim madrigalistom.
Sopranski glas posvetilne skladbe Cipriana de Roreja o Volfgangu Auerspergu iz zbirke Le vive fiamme, tiskane v Benetkah leta 1565, in žužemberški grad.
Poleg petja je tudi igranje na določena glasbila (npr. brenkala tipa lutnja, teorbo, liro, pa razna godala iz družin viol in glasbila s tipkami kot so klavikord, virginal ali večji čembalo) sodilo v osnovni kodeks plemiške izobrazbe. O tem pričajo razni dokumenti, ki vsebujejo tudi podatke o prisotnosti glasbil in glasbenih tiskov oz. rokopisov po gradovih konec 16. stoletja. Tako so poleg že omenjenega virginala, ki ga je po smrti zapustil Volfgang Auersperg, zabeleženi tudi primeri knjig lutenjskih tabulatur v nekaterih plemiških knjižnicah. Nedvomno je bil z muzikalijami dobro založen grad Fužine pri Ljubljani, ki je bil v drugi polovici 16. stoletja dom družine Khisl. Člani dveh generacij te družine sodijo med najpomembnejše in dolgoletne podpornike glasbene umetnosti na Slovenskem, o čemer poleg sekundarnih beležk v raznem arhivskem gradivu priča tudi vsega skupaj devet glasbenih zbirk predvsem italijanskih skladateljev, katerih posvetilna pisma so naslovljena na posamezne družinske člane in razkrivajo njihovo glasbeno izobrazbo, kulturo in naklonjenost do te umetnosti na splošno. Posvetila so bila napisana v časovnem obdobju med letoma 1561 in 1615.
Stran lutenjske tabulature iz leta 1560 Janezu Khislu posvečene zbirke skladb italijanskega skladatelja Giacoma Gorzanisa in ohranjena lutnja s štajerskega gradu Dornava, ki jo je leta 1694 izdelal dunajski mojster Andreas Berr (Pokrajinski muzej Ptuj). Desno grb Janeza Khisla, ki ga je kot znak posebne časti na naslovnici fužinskemu gospodu posvečene zbirke dal natisniti italijanski skladatelj Ludovico Balbi leta 1589.
Glede na potrebe grajske gospode ne preseneča, da je med glasbenimi zvrstmi, ki so povezane s plemstvom in glasbo po gradovih, veliko takih, katerih funkcija je bila spremljava slavnosti, na primer gostij in tudi plesa. Leta 1621 je zbirko štiri- in petglasnih skladb za ansambel godal kranjskemu plemstvu posvetil avstrijski skladatelj Isaac Posch, ki je tedaj deloval na Koroškem in Kranjskem. Delo je značilno poimenoval Musicalische Tafelfreudt.
Naslovnica in stran iz koncerta v C-duru za čembalo J. M. Steinbacherja (Knjižnica Ivana Potrča, Ptuj, inv. št. 27).
Na gradovih se je slišala tako solistična glasba in zasebno muziciranje glasbeno nadarjenih grajskih prebivalcev kot tudi skupinsko komorno muziciranje, ki je bilo del družabnega življenja v preteklih stoletjih. Zasebno glasbeno kapelo z več italijanskimi glasbeniki je imel vsaj leta 1732 na primer radovljiški graščak in ljubljanski vicedom grof Franc Anton Sigfrid Thurn in vse kaže, da sta v dvorcu Dornava med leti 1754 in 1772 grof Jožef Bernard Attems in njegova soproga prav tako imela zasebne glasbenike, inštrumentaliste, med katerimi bi bil lahko celo skladatelj Johann Michael Steinbacher, avtor zgodnjih primerov koncertov za glasbila s tipkami, ki so se prvotno nahajali v tem dvorcu.
Prizor komornega muziciranja v plemiških krogih na tapiseriji v gradu Sevnica.
dr. Metoda Kokole, Muzikološki inštitut ZRC SAZU