GRADOVI IN NJIHOVO OKRASNO ZELENJE
Gradovi so imeli nesporno vizualno nadvlado v okoliškem prostoru, ki jo niso ustvarjali le gradbeni in arhitekturni elementi, pač pa tudi lega na vrhovih gričev oz. na strmih vzpetinah. Težko dostopen teren okoli gradov je bil za vrtove in parke precej neugoden. Kljub temu pa so se v njihovi bližini pojavili večinoma zelenjavni, sadni ali kako drugače uporabni vrtovi, le redko s pridihom okrasnega. Vrtovi so bili ločeni od grajskega kompleksa, manjših dimenziji, obzidani in navadno strogih geometričnih oblik. Med takšne vrtove lahko uvrstimo npr. vrt gradu Borl na Štajerskem, ki je našel prostor ob vznožju grajske vzpetine.
V novem veku se je plemstvo že začelo zanimati za razkošne sobane, kiparsko obdelan kamin, oblazinjeno pohištvo, modne poslikave, reprezentativne slike, prijeten razgled iz bivalnih prostorov in celo za urejene zelene površine, kjer bi si pretegnili noge, poklepetali na svežem zraku, v poletnih večerih prestavili dogajanje iz slavnostne dvorane na prosto ali pa pokazali svoje znanje in razgledanost izven zaprtih prostorov. Plemstvo je začelo opuščati svoje stare utrdbe, jih nadgrajevati - predvsem, če so bile na ugodnih, lažje dostopnih legah, ali pa celo graditi nove gradove oz. dvorce v ravnini. Tako je pridobilo tudi več prostora za okrasne zelene površine. Primer novega dvorca, ki je nekaj časa sobival s starejšim bližnjim gradom, nato pa postal reprezentančni sedež lastnikov, je dvorec v Begunjah na Gorenjskem. Družina Lamberg je namreč opustila grad Kamen in se posvetila novemu, v dolini pozidanem dvorcu, ob katerem je bil v 17. stoletju ograjen, razsežen vrt z renesančnimi elementi.
Primer gradu, ki so ga skozi čas nadgrajevali in dopolnjevali njegovo okolico je grad v Slovenski Bistrici. Prostran vrt je nastal v drugi polovici 16. stoletja. Zasnovan je bil v renesančnem duhu, a je že nakazoval uporabo baročne osi. Slednja je navadno povezovala dvorec in vrt, a jo je v tem primeru danes presekal cestni koridor.
Primerov, ko baročna os ni vodila neposredno skozi dvorec ter grajski park, je bilo v našem prostoru veliko. Pogosto je bil temu vzrok teren, cestne povezave, že obstoječe vrtne zasnove včasih pa tudi skromne finance naročnika. Lep primer uresničitve značilne baročne vrtne zasnove je bil ob dvorcu Dornava. Dvorec je bil po sredini 18. stoletja prezidan, tedaj pa je nastal tudi bogat osno zasnovan vrt, ki je bil sestavljen iz vstopnega drevoreda, predvrta, peščenega dvorišča, Neptunovega vrta, gospodarskega vrta z oranžerijama, sadovnjaka in oblikovanega gozdička. Ravnina in seveda tudi finance naročnika so omogočile nastanek izjemnega baročnega vrta, ki ga danes v celoti ne moremo niti slutiti.
Ines Unetič, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za umetnostno zgodovino