GRADOVI KOT DUHOVNA DEDIŠČINA
Kaj pomenijo gradovi v novem tisočletju, v novi državi Sloveniji, kjer grad-imo tako intenzivno, da imata dva Slovenca že več kot eno z-grad-bo?
Grad je bil utrjena fevdalna postojanka na izbrani legi, domovanje fevdalca ali njegovega zastopnika. Grad je bil več stoletij orientacijska točka v pokrajini in sedež zemljiškega posestva, občasno obrambno zavetje. Okoličanom je bil vzorec za način gradnje, namišljen ali pravi ideal bivanja. Tako je bilo v srednjem veku in do okoli leta 1500, najkasneje do konca 17. stoletja. Zidovi gradov ostajajo materialna priča razvoja prostora, načina življenja in dela. Svoj odnos do današnjih gradov gradimo pet stoletij kasneje iz trenutnega življenja, mišljenja in funkcij teh stavb ali razvalin, iz strokovnih knjig, leposlovja ter pesmi in podob. Trnuljčica, povesti in drame o Celjskih grofih z izmišljenimi princesami in knezi, iskanje razkošja, zlati zakladi, temne ječe so del predstavnosti.
Po prvi svetovni vojni so z gradovi šablonsko povezali plemstvo tujega izvora in izkoriščanje domačega kmečkega prebivalstva. Za to so imeli romantične vzroke, kakor Ivan Tavčar v opisih ječe v stolpu škofjeloškega gradu, drugi so izhajali iz lastnih izkušenj, kakor Ivan Cankar, zaprt v ljubljanskem gradu. Druga svetovna morija je Slovenijo zaznamovala z bratomorno vojno in uničevanjem zgodovinske stavbne identitete v stopnjevanju ideje: »Grad gori, grof beži!« Številni gradovi in dvorci so bili z opremo vred žrtve vojne in revolucije. Iracionalnost ostaja v razpoznavi in pod površino tli naprej. Sredino dvajsetega stoletja so preostale velike grajske stavbe v Sloveniji označile kot zavetja socialnega dna: zasilna stanovanja, hiralnice, bolnišnice za duševno prizadete, zapori.
Od sredine petdesetih let naprej hodimo v gostilne, v hotele in na razgledne točke, predvsem pa v muzeje, saj je večina izpostavljenih slovenskih dvorcev in nekdanjih gradov spremenjena v muzeje ali podobne kulturne ustanove. Ozko usmerjeni v »strokovno« vrednotenje težko priznamo, da je integralen, celo bistven element dediščine naš odnos do kamenja, zidov, soban in njihove opreme ter vsebine in ne nekdanja materialna substanca in nekdanja funkcija ali popis eminentnih imen preteklih lastnikov.
Zidovi so, bolj kakor želimo priznati, ogledalo našega časa in odsev minulih dob, odnos do srednjeveškega pa je plast nematerialne dediščine. Odnos do gradov se v Sloveniji 200 let po Prešernovem rojstvu, kakor priča Glosa, ni bistveno spremenil.
… grab'te dnarja vkup gotove, / kupovájte si gradove, / v njih živite brez trpljénja! / Koder se nebo razpenja, / grad je pevca brez vratarja, / v njem zlatnina čista zarja, / srebrnina rosa trave, / s tem posestvam brez težave / on živi, umrjè brez dnarja.
Grajske lupine v 21. stoletju pogosto umirajo, podobno kot v vseh preteklih stoletjih od srednjega veka naprej. Posamezni entuziasti sizifovsko, bolj ali manj posrečeno ohranjajo, celo pozidavajo razvaline (Celje, Mirna, Žovnek, Žužemberk). Spretni organizatorji iz zgodovinsko manj pomembnih zgradb ustvarjajo privlačne turistične točke (Polzela, Strmol, Zemono). Nekateri kar preveč natančno arheologizirajo in ustvarjajo zgodbe iz najdenih okruškov zgodovine. Redki objekti imajo srečo, da jih lastniki z dovolj znanja in denarja celostno obnovijo (Bled, Brdo, Snežnik, Strmol).
Ni strategije ni vizije. Ni zavedanja države, kaj z gradovi, kako ustvariti ustrezen odnos do njih, kako jih spremeniti v informacijska žarišča, bivališča, prostore srečevanj, prostore za goste. Urbanistična dominantnost ali kulturno jedro nista dovolj. Prenovljene lupine so zgolj zidovi in turizem ne more biti koren lečen za vsako regijo in stavbo v Sloveniji.
mag. Gojko Zupan, Ministrstvo za kulturo RS