Adam Bohorič ni bil pregnanec

Datum objave: 20. november 2022

Boris Golec

Slovenska literarna zgodovina je iz Adama Bohoriča, avtorja prve slovnice slovenskega jezika (1584), naredila največjega verskega izgnanca takoj za Primožem Trubarjem. Toda nove ugotovitve o Bohoričevi hiši v Ljubljani – stala je na vogalu današnjega Filipovega dvorca v tedanji Špitalski, danes Stritarjevi ulici – so prepričanje o Adamu Bohoriču kot izgnancu oziroma izseljencu, čigar življenjska pot naj bi se po letu 1598 iztekla nekje na Nemškem, postavile na glavo.

Zadnjič naj bi bil kot živ omenjen v pismu kanonika Pavla Hočevarja, upravitelja kranjskega vicedomskega urada, datiranem 20. novembra 1598. Avtor v njem svetuje nadvojvodi Ferdinandu, naj bo z izgonom prizaneseno vsem protestantskim učiteljem razen staremu Bohoriču, ki je zagrizen krivoverec. Toda nemerodajno Hočevarjevo mnenje nikakor ne dokazuje, da je do ukaza o izgonu res prišlo. Le zakaj bi se ostareli in telesno šibki Bohorič, kot ga pol leta prej označuje pismo stanovskih poverjenikov – izselil iz Ljubljane in iz habsburških dednih dežel, če tega ni od njega nihče zahteval? Ukaz deželnega kneza nadvojvode Ferdinanda o izgonu protestantskih predikantov in učiteljev z dne 22. oktobra 1598 ga sploh ni več neposredno zadeval, saj je bil od 1. julija vnovič upokojen. In tudi če bi prišlo do takšne zahteve, bi se Bohorič, ki se je še vedno lahko zanašal na zaščito kranjskih deželnih stanov, izpolnitvi ukaza gotovo poskušal izogniti. Čemu bi se izselil, doma pa pustil hišo in družino, o katerih imamo poročila še več kot eno desetletje? Leta 1598, ko je prenehala protestantska cerkvena organizacija in je njene duhovnike doletel ukaz o izgonu, pač ni mogoče primerjati z letom 1941 ali 1945.

Adam Bohorič glede na znane okoliščine po vseh znanih dejstvih sodeč pred smrtjo ni zapustil Kranjske in najverjetneje tudi ne Ljubljane, kjer je izpričan še v začetku 17. stoletja, najprej kot živ in nato posredno kot pokojni. Umrl je v leto in pol dolgem časovnem razponu med 20. marcem 1601, ko je nastala mestna davčna knjiga za leto 1600, v kateri je naveden kot plačnik davka od hiše, in 27. avgustom 1602, ko so v davčni knjigi za leto 1601 pri isti hiši pojavijo Bohoričevi dediči. Tako kot je bilo treba popraviti čas in kraj njegove smrti, je tudi s časom rojstva: ni se rodil okoli leta 1520, temveč okoli 1524.

na sledi logo