Požar v Kranju 20. 8. 1749

O mestnih požarih in načrtih za preselitev mest
Datum objave: 20. avgust 2022

Dušan Kos

Pogosti mestni požari v 18. stoletju praviloma niso več povzročali apokaliptičnih posledic, čeprav gasilska bramba še ni bila dovolj dobro organizirana. Včasih pa je imelo kakšno mesto večjo smolo. Tako so npr. Ljubljančani baje 20. 8. 1749 zvečer iz svojih stanovanj v višjih nadstropjih hiš opazovali soj požara, ki je uničeval dvaindvajset kilometrov oddaljeni Kranj. To ni bil običajen lokalen požar zaradi nepazljivosti ali slabih dimnikov, saj je ogenj na treh koncih hkrati baje zanetila drhal med nemiri zaradi desetletne gospodarske in upravljalske krize v mestu. Mestni gasilci niso imeli nobenih možnosti. Po podatkih magistrata naj bi od skupaj 239 hiš v mestu in predmestjih ostale cele le štiri cerkve in dve hiši, kapucinski samostan in štiri hiše pred obzidjem ter enajst lesenih koč pod mestom. Pogorele naj bi tudi vse zaloge živil v mestu, večine prizadetih stavb pa baje ni bilo mogoče popraviti. Okrožni glavar je imel nekoliko drugačne podatke: skoraj ali povsem nepoškodovane so bile še mestna hiša, mitnica, šola in več poslovnih lokalov, le malo poškodovano je bilo mestno obzidje. Najbrž pa vsaj zidane hiše niso bile nepopravljivo poškodovane.

Po vsem Kranjskem so takoj aktivirali dobrodelne nabirke za pogorelce. Premožni meščani in plemiči so darovali zlasti gradbeni material za obnovo. V deželni vladi (Reprezentanca in komora) pa so imeli drugačne načrte z obnovo. Načrtovali so gradnjo novega Kranja zunaj tisočletne lokacije. Predvsem zaradi pomanjkanja vode v mestu (za gašenje) so razmišljali o preselitvi mestne naselbine bliže reki Savi na območje današnje želežniške postaje ali na povsem nenaseljeno »zeleno trato« v bližini vasi Naklo. Po premisleku pa so zaradi prevelikih stroškov, nevarnosti poplavljanja Save in prometnih zadržkov ostali pri stari lokaciji in pri nikoli uresničenem predlogu za novo urbanizacijo s širšimi ulicami in zidanimi hišami s skodlastimi strehami.

Deželne in državne oblasti so se še dolgo ukvarjale s pomočjo Kranju. Že Reprezentanca je kraljici Mariji Tereziji predlagala desetletno oprostitev od davka in kontribucije za obrtnike. Na koncu je dvor odobril le požarno podporo v višini 4.000 goldinarjev in obljubil petletno davčno oprostitev za tiste, ki bodo obnovili hiše. Država pa je v naslednjih letih močno zaostrila pravila za požarno brambo. Magistrati so jo morale zaupati četrtnim mojstrom, ki so poveljevali manjšim gasilskim ekipam, sestavljenih iz meščanov – predvsem iz vrst gradbincev in podobnih poklicev. Enote so štele po 32 mož: polovica jih je gasila, polovica varovala prizorišče in imetja. Za vse je bilo obvezno gasilsko usposabljanje. Vsako leto so pregledovali dimniške naprave v zasebnih in javnih objektih in zahtevali sanacije. Razlik med plemiškimi, meščanskimi in kleriškimi hišami niso delali. Tako so veliki, katastrofični mestni požari na Slovenskem kmalu postali samo še slab spomin.

na sledi logo