Uporniške preživetvene strategije na Slovenskem (16.–19. stoletje)

V okviru projekta Uporniške preživetvene strategije na Slovenskem (16.–19. stoletje) bodo obravnavani različni vidiki socialne nepokorščine (tihotapstvo, razbojništvo, kmečki in drugi upori, krivolov, manjši prekrški idr.) na območju današnje zahodne Slovenije in sosednjih pokrajin v času od 16. do 19. stoletja.
Obravnavano območje zajema prvenstveno zahodni slovenski prostor, ki je bil vseskozi specifično periferna obmejna pokrajina med nekdanjimi velesilami, Beneško republiko (kasneje Kraljevino Italijo), Habsburško monarhijo pa tudi Osmanskim cesarstvom, in se je skozi zgodovino vseskozi soočal s preživetvenimi izzivi ter krizami, zato je bilo njeno prebivalstvo prisiljeno posegati po različnih neagrarnih načinih preživetja, na tanki liniji med legalnimi in ilegalnimi praksami. Meja v tem primeru ni razumljena le kot ovira, temveč tudi kot strategija preživetja posameznikov in skupnosti, pa tudi kot dejavnik posrednika med kulturami. Časovna omejitev projekta sovpada z razmahom razbojništva in drugih oblik uporniških strategij, povezanih z družbenimi spremembami, ki jih je prinesel počasen razkroj fevdalne ureditve, centralizacija in modernizacija, kar je še posebej prizadelo prav prebivalstvo na podeželju. V preučevanem časovnem okviru so se spremenili tako temeljna pravila socialnega nadzorovanja na strani podložnikov kot na strani države. Izhajajoč iz izbranih izhodišč o nepokorščinah, ki jih gre bodisi razumeti kot obliko socialnega uporništva, bodisi kot endemičen pojav, ki je latentno prisoten in izbruhne v času krize oziroma v spremenjenih družbenih in političnih okoliščinah, bo raziskava težila k ustreznemu in v mednarodnem merilu komparativnem ovrednotenju tovrstnih uporniških praks.
Glavna cilja raziskave sta:
1. Predstaviti, kako so prebivalci obmejnih območij naravne in družbene omejitve presegali z invencijo najrazličnejših strategij, kar jim je omogočalo (boljše) preživetvene možnosti, o vplivu nepokorniških praks na vsakdanje življenje določenih skupnosti ter na posledično izoblikovanje ali preoblikovanje posameznikove identitete znotraj skupnosti, nenazadnje pa bo raziskava opazovala tudi ideološke oziroma tipizirane konotacije teh praks, ki se razvijejo zlasti s pojavom množičnih medijev (časopisov, tiskanih pamfletov) in v kolikšni meri so tovrstne strategije zagotavljale družbeni konsenz in ohranjanje političnega in družbenega reda.
2. Ugotoviti, katere oblike uporniških preživetvenih strategij je skupnost pojmovala kot sprejemljive in katere so skupnost ogrožale, kateri so bili vzroki za njihov pojav, na kakšen način so se na tovrstna deviantna ravnanja odzivali oblastni organi.
Znotraj zastavljenih smernic se bo ugotavljalo, kako so preživetvene strategije vplivale na pojav uporniških praks zaradi različnih dejavnikov, od gospodarskega in davčnega sistema, pravne in upravne ureditve, družinskih in gospodinjskih strategij, državne represije, do političnih vidikov, nenazadnje pa bo opazovano formiranje posameznikove prestopniške identitete v kontekstu širše kolektivne identitete in tudi mentalitete.
Raziskava bo zaradi konceptualno-metodoloških novosti zapolnila odsotnost tovrstnih študij v slovenskem zgodovinopisju ter z inovativnim metodološkim interdisciplinarnim pristopom zgodovinopisja in sorodnih ved (raziskovanje tipov pisnega, ikonografskega, tiskanega in vizualnega gradiva, literature, zapisov ljudskega izročila) prikazala specifike tega fenomena v historiografiji. Rezultati bodo uporabni tudi v aplikativne, predvsem turistične in promocijske namene. V sodelovanju s podjetjem HARPHA SEA izdelani računalniška programska obdelava podatkov in sodobni večdimenzionalni prikazi poti tihotapcev ter postojank izobčencev s kratkimi slikovitimi opisi posameznih točk na teh poteh. Poleg tega bodo pripravljene strokovne podlage, ki bodo lahko uporabljene za dopolnitev turistične ponudbe, saj gre za tematike, privlačne in zanimive za različne segmente potrošnikov.