Zapuščine akademikov Franca in Milka Kosa, dr. Boža Otorepca ter dr. Henrika Tume

Matjaž Bizjak, Petra Kolenc, Barbara Šterbenc Svetina

Na inštitutu v Ljubljani in njegovi izpostavi v Novi Gorici gradimo obsežni tematski knjižnici za vprašanja slovenske zgodovine. Knjižnica Zgodovinskega inštituta Milka Kosa v Ljubljani hrani znanstveni del rokopisne in knjižne zapuščine akademikov Franca in Milka Kosa, v Novi Gorici pa dr. Henrika Tume. Pod vodstvom dr. Boža Otorepca pa je v letih 1975–1995 nastajala Centralna kartoteka srednjeveških listin, ki pokriva slovensko ozemlje v obdobju srednjega veka (do okvirno leta 1500) in obsega okoli 6.300 tipkopisnih transkripcij listin na kartotečnih listkih.

Dragocena in zajetna rokopisna zapuščina akademika Milka Kosa obsega 57 arhivskih škatel. Skrbno grajeni in v celoti ohranjeni osebni arhiv izjemnega medievista na eni strani nudi celovit vpogled v njegovo akademsko (pedagoško in predvsem raziskovalno) kariero, na drugi pa predstavlja bogat vir za zgodovinske raziskave še vedno uporabnih izpisov in delnih obravnav arhivskega gradiva.

Iz obsežnega korpusa velja izpostaviti naslednje: V štirih škatlah z oznako »Gradivo« se nahajajo prepisi in izpiski arhivskih virov (predvsem listin in urbarjev), ki so predstavljali težišče Kosovih raziskav ter usmerjeno zbrani sklopi za posamezne razprave. Poleg tega so nekateri obsežnejši sklopi (historična topografija, kolonizacija in slovar srednjeveške latinščine) zajeti v dodatnih škatlah. Velik del zapuščine predstavljajo besedila Kosovih monografij, razprav in člankov, ohranjeni pa so tudi rokopisi drugih raziskovalcev, ki so mu bili posredovani v recenzijo ali branje. Rokopisna zapuščina Milka Kosa vključuje tudi zapuščino njegovega očeta Franca Kosa, prav tako eminentnega slovenskega medievista, kjer velja izpostaviti izčrpne izpiske iz Dunajskega državnega arhiva, nastale v času njegove konfinacije med prvo svetovno vojno in zajetno kartoteko objavljenih in arhivskih regestov srednjeveških listin.

Poleg tega zajema Kosova zapuščina še privatne zadeve, strokovne in častne diplome, dokumentacijo, ki se nanaša na strokovna združenja, korespondenco z domačimi in tujimi znanstveniki ter besedila univerzitetnih predavanj in predavanj s simpozijev.

Ob rokopisni zapuščini dr. Milka Kosa inštitutska knjižnica vsebuje še njegovo obsežno knjižno zapuščino.

Centralna kartoteka srednjeveških listin za Slovenijo je bila zasnovana v sedemdesetih letih 20. stoletja kot zbirka, in naj bi v končni fazi zajela vse ohranjene oz. znane listinske vire, ki se nanašajo na slovensko ozemlje in segajo v obdobje 1246–1500. Gre za življenjsko delo dr. Boža Otorepca, ki je najintenzivneje nastajalo dobrih dvajset let (nekako do 1995), v bistvu pa skozi celotno njegovo poklicno kariero.

Zbirka je izdelana in urejena v obliki strojepisnih kartotečnih listkov. Zapis je sestavljen iz: datuma, regesta v slovenščini, navedbe nahajališča in eventualnih objav, transkripcije besedila listine in opisa pečatov (včasih tudi skupaj z risbo).

V svojo zbirko je Otorepec vključil tako rokopisne predloge (originale in prepise) kot tudi objavljene vire, bodisi v obliki integralnih edicij ali regestov. Pri tem je treba opozoriti, da so le nekateri od teh fondov obdelani oz. izčrpani sistematično. Od arhivov velja to predvsem za Zgodovinski arhiv Ljubljana, Nadškofijski arhiv Ljubljana in Arhiv Republike Slovenije (v sklopu zadnjega tudi obsežen fond listin, ki je bil v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja vrnjen iz dunajskega HHStA). Ostalo listinsko gradivo iz HHStA kot tudi iz drugih avstrijskih arhivov (KLA, TLA in predvsem StLA, medtem ko drugi večinoma sploh niso zajeti) je vključeno zgolj sporadično. Tudi objavljeno gradivo ni zajeto v celoti, sploh pa so izvzeta vsa dela, izdana po letu 1995.

Kartoteka zajema okoli 6.300 enot. Domnevno je že objavljena velika večina listin do 1300 (ca. 1000 kosov), dodaten večji sklop predstavljajo listine Turjaškega grofovskega arhiva, povzete po Komatarjevi regestni objavi (ca. 500), prav tako 760 listin, ki jih je sam Otorepec že prej objavil v GZL in pozneje vključil v CKSL.

Knjižnica dr. Henrika Tume, ki se nahaja na Raziskovalni postaji ZRC SAZU v Novi Gorici, velja za eno najbolje ohranjenih meščanskih knjižnic, ki so v Gorici nastajale ob prelomu 19. in 20. stoletja. Vrednotenje njene bogate vsebine predstavlja vpogled v bralno kulturo in knjigotrško ponudbo goriškega in širšega slovenskega prostora. Hkrati pa opozarja na njeno vpetost v tedanje evropske kulturne in miselne tokove tudi zavoljo naročanja periodičnega tiska in knjig, ki so prihajale v Tumovo knjižnico iz vseh pomembnejših knjigotrških središč v Evropi.
Tumova knjižnica, ki se je načrtno in sistematično izgrajevala že v času življenja meščanskega izobraženca, politika, odvetnika, alpinista, domoznanskega pisca, literarnega kritika, urednika, publicista, psihologa, vzgojitelja, gospodarstvenika, marksističnega teoretika, moža, očeta in ne nazadnje tudi knjižničarja Henrika Tume (1858–1935), še naprej ostaja pomembno orodje za strokovno in znanstveno delo raziskovalcem goriškega ter širšega slovenskega prostora, kot pričevalka časa pa predstavlja kulturni spomenik slovenskemu meščanstvu na Goriškem in posebej prispeva k vedenju o bogati knjigotržki kulturi goriškega prostora vse do prve svetovne vojne, ko se je Tuma preselil najprej v Trst, kasneje pa v Ljubljano.

Družina Tuma je leta 1991 Zgodovinskemu inštitutu Milka Kosa, tedaj dislocirani enoti v Novi Gorici (danes sedež Raziskovalen postaje ZRC SAZU) v trajno hrambo prepustila arhiv in knjižnico. Arhivsko gradivo zajema 80 škatel Tumove korespondence zasebnega in javnega značaja. Bogat je s številnimi dokumenti, fotografijami družinskega in javno-političnega življenja, posebej dopisov, pisem, dopisnic družinskim članom, stanovskim kolegom, pravnikom, politikom, alpinistom, literatom, založbam skratka vsem zanimanjem tega vsestranskega misleca.

Leta 2008 je bil zaključen popis Tumove knjižnice, ki je bila tudi fizično urejena po ključu UDK skupin in zajema 3.321 inventariziranih enot. Kot rezultat popisa je v letu 2008 izšel Katalog knjižnice dr. Henrika Tume in študija Henrik Tuma (1858–1935) in njegova knjižnica (oboje v avtorstvu Petre Kolenc), ki je razložila pomen bogate knjižne zapuščine ter njeno vpetost v širše slovenske in evropske miselne tokove, saj se je knjižnica gradila glede na zanimanja, ki jih je tekom vsestranskega življenja razvijal dr. Henrik Tuma.