Bitka pri Kahlenbergu

12. septembra 1683 je bitka pri Kahlenbergu končala skoraj dvomesečno osmansko obleganje Dunaja. Ogromna vojska osmanskih Turkov pod poveljstvom velikega vezirja Kara Mustafe paše je Dunaj oblegala od 14. julija. Poveljnik mestnih branilcev je bil Ernest Rüdiger grof Starhemberg.

Predzgodba k drugemu osmanskemu obleganju Dunaja je bila naslednja: 10. avgusta 1664 je bilo v Vasvárju med Habsburško monarhijo in Osmanskim cesarstvom podpisano dolgoletno premirje, ki leta 1682 ni bilo podaljšano. 31. marca 1683 se je v mestu Edirne zbrala ogromna osmanska vojska, nakar je bila Habsburškemu cesarstvu in Poljsko-Litovski državi napovedana vojna. Istega dne je papež Inocenc XI. poljsko-litovskega vladarja Jana III. Sobieskega in habsburškega cesarja Leopolda I. pregovoril v sklenitev obrambnega pakta. Ob tem je za boj proti Osmanom prispeval 1,5 mio. goldinarjev.

3. maja je osmanska vojska vkorakala v Beograd. Sultan Mehmed IV. je vrhovno poveljstvo poveril velikemu vezirju paši Kara Mustafi. Osmanski vojski so se pridružile še madžarske sile pod Imrejem Thökölyjem. Vojska je 13. junija prečkala Osijek, 1. julija pa je že oblegala Győr. V tem času je Ernest Rüdiger grof Starhemberg ukazal popraviti dunajsko mestno obzidje. 4. julija so bili Osmani na meji Spodnje Avstrije. 7. julija je Leopold I. z družino in dvorom zapustil Dunaj in se preko Korneuburga, Melka in Linza umaknil v Passau. S cesarjem je prestolnico zapustilo ok. 60.000 prebivalcev. Politično gledano je bil beg nujen, da bi se organizirala osvobodilna vojska.

Grof Starhemberg je kot vojaški poveljnik Dunaja razpolagal z ok. 15.000 vojaki, 8.700 prostovoljci in 370 topovi, ki jim je nasproti stalo ok. 160.000 mož in 150 topov. 15. julija je odklonil predajo mesta (kapitulacijo), saj je zaupal prihodu osvobodilne vojske cesarja Leopolda I., poleg tega pa je bil Dunaj po letu 1529, ko so ga Osmani prvič oblegali, močno utrjen. V času, ko se je v okolici Dunaja na hribu Kahlenberg zbrala osvobodilna vojska, so bili mestni branilci na koncu z močmi, tako da bi mesto v nekaj dneh padlo. Osmanski minerji, bilo jih je kar okoli 5.000, so v tem času izkopali jarke in bili tik pred tem, da minirajo mestno obzidje. 12. septembra je naposled prišlo do zavezniškega napada, v katerem so sodelovale vojaške sile Svetega rimskega cesarstva (Avstrija, Češka, Bavarska, Saška, Frankovska, Švabska), habsburške Madžarske in Poljsko-Litovske države, skupaj ok. 75.000 mož pod vrhovnim poveljstvom poljskega kralja in litvanskega velikega vojvode Jana III. Sobieskega.

V okviru bitke se je odvil veličasten konjeniški boj, ki velja poleg tistega pri Borodinu za največjega. Po dvanajstih urah bojev se je nekje 18.000 konjenikov pod Janom III. Sobieskim s Kahlenberga okoli 18. ure spustilo na izčrpano osmansko vojsko. Ta je v zmedi bojevanja na dveh frontah postala neenotna, kar je navkljub njeni številčnosti privedlo do osmanskega poraza. Manj kot tri ure po napadu konjenice so zavezniki dobili bitko in osvobodili Dunaj.

Z uničenjem osmanske vojske je med Habsburško monarhijo in Osmanskim cesarstvom vzplamtela t. i. Dunajska vojna (1683–1699), v kateri so Osmani izgubili precej ozemlja. Kara Mustafa paša je bil 25. decembra 1683 v Beogradu na ukaz poveljnika janičarjev v skladu z običajem zadavljen s svileno vrvjo. Poveljnik mestnih branilcev grof Starhemberg je postal feldmaršal cesarske vojske, leta 1691 pa je bil imenovan za predsednika dvornega vojnega sveta. Papež Inocenc XI. je 12. september, praznik Marijinega imena, ki so ga predtem praznovali zgolj v Španiji in Neapeljskem kraljestvu, v zahvalo za zmago nad Osmani vpeljal v vsej Cerkvi. Vladarju Sobieskemu je podelil naziv »branitelj vere«. Avstrijci so na vrhu Kahlenberga na čast Sobieskega postavili cerkev.

Smrt Cecilije baronice Lichtenberg-Janežič

Na današnji dan, 17. julija 1836, je umrla Cecilija baronica Lichtenberg-Janežič, dama, ki se nam smehlja z enega najbolj znanih portretov iz slovenske umetnosti. V letošnjem poletju jo srečujemo tudi na oglasnih panojih v Ljubljani, s katerih nas z dviganjem lornjona vabi v Narodno galerijo. Njena smrt je pravzaprav aktualna tudi danes, po 184 letih, saj je bila posledica hude epidemije, ki je takrat divjala v Ljubljani in na širšem Kranjskem – kolere.

Cecilija se je kot baronica Billichgrätz rodila 7. marca 1786 v Polhovem Gradcu. Leta 1805 je njen prvi mož postal grof Aleksander Auersperg s Šrajbarskega turna. V naslednjih desetih letih se jima je rodilo pet otrok, med njimi je bil najstarejši sin Anton Aleksander (1806–1876), ki se je v zgodovino zapisal kot pesnik Anastasius Grün.

Zakon je bil po Cecilijinih besedah srečen, a kratkotrajen, saj je Aleksander Auersperg umrl že leta 1818. Cecilija je leto pozneje sprejela snubitev Leopolda barona Lichtenberg-Janežiča in približno takrat je nastal tudi njen znameniti portret izpod čopiča Jožefa Tominca. Cecilijin drugi zakon ni bil harmoničen, zato sta se zakonca kmalu odtujila in večinoma živela ločeno.

Ko se je spomladi 1836 kolera iz Italije začela seliti proti vzhodu in je bilo jasno, da bo dosegla tudi Ljubljano, se je Cecilija iz mesta umaknila v svoj (takrat) podeželski dvorec Jama v Šiški (Grubenbrunn), ki ga je bila kupila le nekaj mesecev pred tem. Njene zadnje dni življenja nam razkriva korespondenca med Jožefom Kalasancem baronom Erbergom in upokojenim stotnikom Francem Franzom; ta je baronu v Dol vsakodnevno pošiljal pisma in ga informiral o dogajanju v Ljubljani. Tako je 1. julija 1836 glede kolere med drugim zapisal: »Strah pred boleznijo položi veliko ljudi v posteljo in žal! tudi v grob. Ne da se opisati, kakšen strah vlada, zlasti pri ženskem spolu«. Glede baronice Cecilije, ki je v Jami čakala na konec epidemije, je Franz poročal, da se je 12. julija v njeni prisotnosti zgrudil eden od služabnikov. To jo je tako prestrašilo, da je od vsega hudega zbolela: obležala je v postelji, na koži se ji je pojavil izpuščaj in ni mogla več govoriti. Čeprav je že naslednjega dne prejela poslednje zakramente, se ji je začelo stanje postopoma izboljševati, nato pa jo je 17. julija zvečer zadela kap, ki je bila zanjo usodna. Poslali so po zdravnika Gregoriča, da bi ji puščal kri, a je bila ob njegovem prihodu že mrtva.

Lahko torej Cecilijo štejemo med žrtve kolere? Neposredno sicer ne, saj se ni okužila in ni umrla zaradi bolezni. Vsekakor pa jo lahko imamo za posredno žrtev kolere, saj je umrla zaradi izjemnega strahu pred boleznijo.

In še za konec: baronico Cecilijo so 19. julija zvečer pokopali na ljubljanskem pokopališču pri Sv. Krištofu. Njen grob je obstajal vsaj do tridesetih let 20. stoletja. Leta 1933 je namreč umetnostni zgodovinar France Stele zaradi opuščanja pokopališča naredil seznam tamkajšnjih grobov, ki bi jih bilo zaradi njihove umetniške in zgodovinske vrednosti po njegovem mnenju vredno ohraniti. Med njimi je bil tudi grob Cecilije Lichtenberg. Vendar pa njegov predlog ni padel na plodna tla in Cecilijin nagrobnik je skupaj z večino drugih izginil za vedno. Do danes nam je tako ostal zgolj njen portret.

Smrt cesarja Maksimilijana I.

Na griču Cerro de las Campanas pri mestu Querétaro je bil 19. junija 1867 ustreljen mehiški cesar Maksimilijan I. Z njegovo smrtjo se je v Mehiki končalo obdobje drugega cesarstva.

Nesrečni mehiški cesar je izviral iz dinastije Habsburžanov. Kot mlajši brat bodočega cesarja Franca Jožefa se je rodil v Schönbrunnu 6. julija 1832, nadvojvodinji Zofiji in nadvojvodi Francu Karlu. Že od rane mladosti naprej so se kazale velike razlike med bodočima cesarjema. Medtem ko je Franca Jožefa zanimala vojska in se je najraje igral z miniaturnimi vojaki, je bil Maksimilijan veliko bolj umetniško nadarjen. Imel je bujno fantazijo, pisal pesmi in slikal, predvsem pa je oboževal vse kar je imelo pridih eksotike. Na tej podlagi ne preseneča, da se je kot mlad fant odločil za kariero v mornarici, ki mu je ponujala možnost za  odkrivanje neznanega. Kot mlajši brat cesarja je znotraj avstrijske mornarice naredil bliskovito kariero in leta 1854 postal njen poveljnik. To funkcijo je opravljal vse do leta 1864, ko se je odločil sprejeti mehiško cesarsko krono.

Glavna gonilna sila za Maksimilijanovim imenovanjem za cesarja je bil francoski cesar Napoleon III. in konservativna struja znotraj Mehike, ki se je za vsako ceno želela znebiti liberalnega predsednika Benita Juáreza. Med tistimi, ki so Maksimilijana prepričevali, da naj sprejme krono, pa je bil tudi tajni diplomat slovenskega rodu Alojz Dobravec oz. Louis Antoine Debrauz di Salda Penna. Medtem je Franc Jožef nasprotoval Maksimilijanovi mehiški avanturi, saj se je bal, da bi z imenovanjem avstrijskega nadvojvode za mehiškega cesarja Avstrija lahko bila potegnjena v politične in vojaške konflikte v Mehiki. Zato je od Maksimilijana zahteval, da se pred sprejemom krone odpove vsem svojim pravicam kot avstrijski nadvojvoda. S podpisom t.i. družinskega pakta je Maksimilijan padel na zadnje mesto avstrijskega prestolonasledstva. Močnega zagovornika mehiške avanture je Maksimilijan našel tudi v svoji soprogi, belgijski princesi Šarloti. Maksimilijan se je nato odločil sprejeti krono in bil na svojem gradu Miramare pri Trstu 10. aprila 1864 oklican za mehiškega cesarja Maksimilijana I.

Po prihodu v Mehiko so Maksimilijanovo oblast zagotavljale predvsem francoske intervencijske sile, ki so v Mehiko prišle že konec leta 1861. Ob slednjih se je v Mehiko odpravilo tudi precejšnje število evropskih prostovoljcev, ki jih je Maksimilijan z dovoljenjem brata in tasta, belgijskega kralja Leopolda I., lahko zbral za pomoč pri utrjevanju cesarstva. Med temi prostovoljci so bili tudi Slovenci, ki se jih je prijelo ime »meksikajnarji«. Njihova usoda je celo postala osrednji motiv za stripe Meksikajnarji Marijana Pušavca in Zorana Smiljanića.

Kljub imenovanju za mehiškega cesarja pa Maksimilijanova vladavina še zdaleč ni bila trdna. Francoskim intervencijskim enotam je pod svoj nadzor uspelo spraviti zgolj polovico države, v preostalem delu pa so liberalne sile pod vodstvom predsednika Juáreza še naprej ohranjale oblast in se vztrajno borile proti tuji intervenciji. Po večletnem vojaškem posredovanju in spričo notranjepolitičnih težav v Franciji se je Napoleon III. leta 1866 odločil za umik francoskih čet, ki so bile glavni gerent Maksimilijanove vladavine. V želji, da bi prepričala francoskega cesarja, naj v Mehiki pusti svoje enote, se je cesarica Šarlota odpravila v Evropo. Toda Napoleon III. je ostal neomajen. Obupana nad nastalo situacijo je Šarlota doživela psihični zlom. Medtem je po odhodu francoskih čet Maksimilijan zaman poskušal rešiti svoj prestol. V začetku leta 1867 so liberalne enote obkrožile mesto Querétaro, zadnjo Maksimilijanovo trdnjavo. Po cesarjevi predaji je sledil sodni proces, na koncu katerega je bil Maksimilijan I. obsojen na smrt z ustrelitvijo. Njegove posmrtne preostanke, ki so jih pokopali v dunajski Kapucinski grobnici, je na krovu fregate Novara v Evropo pripeljal Mariborčan Wilhelm von Tegetthoff.

23. maj 1920: Smrt feldmaršala Svetozarja Boroevića

Dne 23. maja 1920, natanko pet let za tem, ko je Kraljevina Italija v sklopu prve svetovne vojne napovedala vojno Avstro-Ogrski, je na Koroškem umrl general Svetozar Boroević (rojen 1856), verjetno najuspešnejši poveljnik tedaj že nekdanje avstro-ogrske vojske.

V času smrti je nekdanji slavni »soški lev« živel v skromnih razmerah ob Vrbskem jezeru, sicer toleriran v republikanski Avstriji, toda nezaželen v južnoslovanski Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Vse od trenutka konca prve svetovne vojne in razpada Avstro-Ogrske, države, kateri je bil Boroević zvest vse do konca, je sledila izjemno raznolika percepcija ugleda nekdanjega avstrijskega generala. Nekateri so mu npr. očitali, tako tudi vidni slovenski politik dr. Janko Brejc, da se ob razpadanju monarhije ni jasno postavil na stran nastajajoče južnoslovanske državne tvorbe, ampak je ostal zvest cesarju Karlu.

Čeprav so mu zvestobo cesarju mnogi očitali, pa slednja kaže na Boroevićevo načelnost. Šele po abdikaciji cesarja Karla je poskušal svoj ugled in status prenesti na južnoslovansko Državo in nato Kraljevino SHS. Toda za takšen korak je bilo tedaj prepozno. Boroevićeva načelnost in zvestoba sta na koncu pokopali njegovo nadaljnjo kariero, predvsem pa ugled, ki ga je užival do razpada monarhije. Na tej podlagi se je njegova podoba v zavesti držav, ki so nastale na pogorišču Avstro-Ogrske precej spreminjala. Tako mu je bilo npr. častno meščanstvo Ljubljane (tudi mnoga druga slovenska mesta so Boroeviću v času vojne podelila častna meščanstva) podeljeno leta 1915, ko se je kot poveljnik soškega bojišča uspešno upiral italijanskemu pritisku, odvzeto leta 1919 in ponovno vrnjeno leta 2009. Tudi sicer je Boroević v slovenski zavesti deležen različnih interpretacij, ki segajo od hvalospevov do popolne diskreditacije. Kot je to pogosto v zgodovini, tudi v primeru Boroevića resnica leži nekje vmes. Kljub relativno preprostemu izvoru, izhajal je iz Umetićev na Hrvaškem, mu je uspela zavidljiva kariera znotraj avstro-ogrske vojske. Pretekla čast in slava sta mu po smrti in pokopu v Celovcu prinesla oktobra 1920 prekop na dunajsko centralno pokopališče, kjer mu je tedaj že nekdanji cesar Karel plačal grob v znamenitih arkadah ob Luegerjevi cerkvi.

Najvidnejši del Boroevićeve vojaške kariere je bilo vsekakor poveljevanje soški fronti, kot najpomembnejšemu odseku celotne fronte med Avstro-Ogrsko in Kraljevino Italijo. Boroević je ob vstopu Kraljevine Italije prevzel poveljstvo nad 5. armado nameščeno na soškem bojišču, ni pa bil tisti, ki bi sprejel odločitev glede tega, kje naj fronta med državama poteka. To odločitev je po posvetovanju z nemškim sprejel avstro-ogrski generalštab. Kljub ogromnim izgubam, ki so bile velikokrat posledica Boroevićeve neizprosne taktike, da je potrebno položaje braniti do zadnjega moža, je avstro-ogrski vojski uspelo zadržati napredovanje italijanskih enot. Ne glede na vojaške uspehe pa Boroević med svojimi sodobniki v vrstah visokih častnikov avstro-ogrske vojske ni užival velikega ugleda. Temu je verjetno do določene mere botrovala zavist kolegov, po drugi strani pa je bil Boroević izjemno samosvoj, prepirljiv, predvsem pa pogosto neposlušen general. V času spora med njim in Alfredom Kraussom, načelnikom generalštaba poveljstva jugozahodne fronte, ki je bilo zadolženo za vodenje celotne vojne proti Kraljevini Italiji, je Boroević samozavestno cesarju Francu Jožefu celo ponudil svojo upokojitev. A na koncu je kot eden izmed redkih visokih častnikov avstro-ogrske vojske vse do konca vojne ostal na svojem položaju.

Več o življenju in delu Boroevića, si lahko ob članku v slovenskem biografskem leksikonu (https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1002750/) in različnih knjigah ogledate tudi v dokumentarnem filmu RTV Slovenija z naslovom: General Boroević (https://4d.rtvslo.si/arhiv/dokumentarni-filmi-in-oddaje-kulturno-umetniski-program/174622514)

">

26. april 1915: Podpis londonskega memoranduma

Na hladen londonski 26. april 1915 je so antantni zavezniki z Italijo podpisali Londonski memorandum, ki je usodno odločil tudi o slovenski prihodnosti in postavil pogoje za uresničitev italijanskih ozemeljskih aspiracij, bodisi strateških, bodisi združitvenih.

Ko je Italija 2. avgusta 1914 razglasila nevtralnost, ne da bi izstopila iz trojnega sporazuma z Avstro-Ogrsko in Nemčijo, je odprla tudi vrata vojne tržnice, v kateri je poskušala iztržiti čim večje ozemeljske pridobitve v zameno za svojo nevtralnost ali za vstop v vojno na strani antante. Na pogajalski »mizi« so bili Tridentinsko in Tirolska do Brennerja, Trst, Istra in Goriško - Gradiška, Dalmacija brez Reke, Valona, Sazan in Dodekanez, protektorat v Albaniji ter še nedoločene ozemeljske pridobitve po razpadu turškega cesarstva.

Trgovanje s tujim blagom je bilo seveda tako za Nemčijo kot za antantne pogajalke bistveno lažje delo kot pa za Avstro-Ogrsko, ki naj bi za nevtraliziranje Italije prepustila kar zajeten delež svojih stoletnih dednih dežel Erbländer. Ko je 4. marca 1915 Italija postavila antanti nove pogoje za vstop v vojno, je namreč zahtevala prav avstrijske dedne dežele Južno Tirolsko, Trst, Istro, Dalmacijo do Neretve brez Pelješca, toda s Palagružo, udeležbo pri morebitni delitvi Turškega cesarstva in nemških kolonij ter lastne kolonije v Afriki. Tako so bili postavljeni temelji za podpis Londonskega memoranduma, Italija pa je morala v mesecu dni napovedati vojno centralnim silam; najprej je 23. maja 1915 napovedala vojno Avstro-Ogrski, avgusta je napovedala Turčiji in šele 28. avgusta 1916 Nemčiji.

Kot je v zadnjih raziskavah poudaril dr. Gorazd Bajc, je pravo poimenovanje usodnega tridelnega dokumenta prav memorandum, saj bi morebiten podpis sporazuma terjal odobritev v parlamentih držav podpisnic in njegovo javno objavo, kar pa je bilo, glede na tretji del dokumenta, ki je “zagotavljal” njegovo tajnost, seveda povsem nemogoče. Tajnost dokumenta je bila tudi njegov izvirni greh, čeprav sta novica in okvirna vsebina kmalu našli pot v tedanje slovenske dnevne časopise. Za prvo javno objavo dokumenta je poskrbela revolucijonarna boljševiška vlada, ki je dokument v ruščini objavila 28. novembra 1917 v časopisu Izvestiia, potem so sledile objave v Veliki Britaniji (17. januar 1918) in Italiji 13. februarja 1918.

Dokument je povzročal polemike vse od nastanka dalje, predvsem pa je Londonski memorandum bremenil pariško mirovno konferenco, saj je bil z aneksionističnimi načrti v temeljnem nasprotju z načeli ameriškega Woodrowa Wilsona o samoodločbi. Redukcija obljubljenih ozemeljskih pridobitev, tako ob Jadranu kot kolonialnih kompenzacij je bila v Italiji razumljena kot vittoria mutilata (pohabljena zmaga), ki sta jo med drugim poskušali “popraviti” D’Annunzijeva ekspedicija na Reko in Rapalska pogodba (12. november 1920), s katero je bila določena meja med Italijo in Kraljevino SHS.

1220 apr. 7: prva omemba Turjaškega gradu

Spomladi davnega leta 1220, natančneje 7. aprila, je Engelbero Turjaški na „našem gradu Turjak“ (in castro nostro Owersperch) izstavil listino, s katero je svojim vazalom, bratom iz Loža, podelil nekaj fevdov. Pod listino je obesil tudi svoj pečat.

Listina, ki se je ohranila skupaj s pečatom in jo danes hrani Arhiv Republike Slovenije, je pomembna z več vidikov. Prvič, gre za edino ohranjeno listino starega, visokosvobodnega rodu Turjaških, ki je nato tri desetletja pozneje v moški liniji izumrl; drugič, omemba Turjaka v listini velja za najstarejšo znano omembo tega starodavnega in znamenitega gradu; in tretjič, pečat na listini je najstarejši ohranjeni turjaški pečat z upodobljenim turjaškim grbom. Najnovejše raziskave so sicer pokazale, da so tako začetki gradu Turjak kot tudi rodu, ki ga je postavil, vsaj 150 let starejši. To pomeni, da lahko upravičeno govorimo o tisočletni zgodovini Turjaka in Turjaških.

Od izstavitve omenjene turjaške listine je do danes minilo okroglih osem stoletij. Častitljivo obletnico bomo na ZRC SAZU obeležili tudi z monografijo Grad Turjak, ki jo v okviru skupne zbirke Castellologica Slovenica pripravljamo na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa in Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta skupaj s sodelavci z drugih inštitucij. V njej bo 25 prispevkov na interdisciplinaren način detajlno predstavilo bogato in razburkano zgodovino gradu in njegovih lastnikov. Knjiga bo izšla predvidoma v začetku poletja.