23. maj 1920: Smrt feldmaršala Svetozarja Boroevića

Dne 23. maja 1920, natanko pet let za tem, ko je Kraljevina Italija v sklopu prve svetovne vojne napovedala vojno Avstro-Ogrski, je na Koroškem umrl general Svetozar Boroević (rojen 1856), verjetno najuspešnejši poveljnik tedaj že nekdanje avstro-ogrske vojske.

V času smrti je nekdanji slavni »soški lev« živel v skromnih razmerah ob Vrbskem jezeru, sicer toleriran v republikanski Avstriji, toda nezaželen v južnoslovanski Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Vse od trenutka konca prve svetovne vojne in razpada Avstro-Ogrske, države, kateri je bil Boroević zvest vse do konca, je sledila izjemno raznolika percepcija ugleda nekdanjega avstrijskega generala. Nekateri so mu npr. očitali, tako tudi vidni slovenski politik dr. Janko Brejc, da se ob razpadanju monarhije ni jasno postavil na stran nastajajoče južnoslovanske državne tvorbe, ampak je ostal zvest cesarju Karlu.

Čeprav so mu zvestobo cesarju mnogi očitali, pa slednja kaže na Boroevićevo načelnost. Šele po abdikaciji cesarja Karla je poskušal svoj ugled in status prenesti na južnoslovansko Državo in nato Kraljevino SHS. Toda za takšen korak je bilo tedaj prepozno. Boroevićeva načelnost in zvestoba sta na koncu pokopali njegovo nadaljnjo kariero, predvsem pa ugled, ki ga je užival do razpada monarhije. Na tej podlagi se je njegova podoba v zavesti držav, ki so nastale na pogorišču Avstro-Ogrske precej spreminjala. Tako mu je bilo npr. častno meščanstvo Ljubljane (tudi mnoga druga slovenska mesta so Boroeviću v času vojne podelila častna meščanstva) podeljeno leta 1915, ko se je kot poveljnik soškega bojišča uspešno upiral italijanskemu pritisku, odvzeto leta 1919 in ponovno vrnjeno leta 2009. Tudi sicer je Boroević v slovenski zavesti deležen različnih interpretacij, ki segajo od hvalospevov do popolne diskreditacije. Kot je to pogosto v zgodovini, tudi v primeru Boroevića resnica leži nekje vmes. Kljub relativno preprostemu izvoru, izhajal je iz Umetićev na Hrvaškem, mu je uspela zavidljiva kariera znotraj avstro-ogrske vojske. Pretekla čast in slava sta mu po smrti in pokopu v Celovcu prinesla oktobra 1920 prekop na dunajsko centralno pokopališče, kjer mu je tedaj že nekdanji cesar Karel plačal grob v znamenitih arkadah ob Luegerjevi cerkvi.

Najvidnejši del Boroevićeve vojaške kariere je bilo vsekakor poveljevanje soški fronti, kot najpomembnejšemu odseku celotne fronte med Avstro-Ogrsko in Kraljevino Italijo. Boroević je ob vstopu Kraljevine Italije prevzel poveljstvo nad 5. armado nameščeno na soškem bojišču, ni pa bil tisti, ki bi sprejel odločitev glede tega, kje naj fronta med državama poteka. To odločitev je po posvetovanju z nemškim sprejel avstro-ogrski generalštab. Kljub ogromnim izgubam, ki so bile velikokrat posledica Boroevićeve neizprosne taktike, da je potrebno položaje braniti do zadnjega moža, je avstro-ogrski vojski uspelo zadržati napredovanje italijanskih enot. Ne glede na vojaške uspehe pa Boroević med svojimi sodobniki v vrstah visokih častnikov avstro-ogrske vojske ni užival velikega ugleda. Temu je verjetno do določene mere botrovala zavist kolegov, po drugi strani pa je bil Boroević izjemno samosvoj, prepirljiv, predvsem pa pogosto neposlušen general. V času spora med njim in Alfredom Kraussom, načelnikom generalštaba poveljstva jugozahodne fronte, ki je bilo zadolženo za vodenje celotne vojne proti Kraljevini Italiji, je Boroević samozavestno cesarju Francu Jožefu celo ponudil svojo upokojitev. A na koncu je kot eden izmed redkih visokih častnikov avstro-ogrske vojske vse do konca vojne ostal na svojem položaju.

Več o življenju in delu Boroevića, si lahko ob članku v slovenskem biografskem leksikonu (https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1002750/) in različnih knjigah ogledate tudi v dokumentarnem filmu RTV Slovenija z naslovom: General Boroević (https://4d.rtvslo.si/arhiv/dokumentarni-filmi-in-oddaje-kulturno-umetniski-program/174622514)

">

26. april 1915: Podpis londonskega memoranduma

Na hladen londonski 26. april 1915 je so antantni zavezniki z Italijo podpisali Londonski memorandum, ki je usodno odločil tudi o slovenski prihodnosti in postavil pogoje za uresničitev italijanskih ozemeljskih aspiracij, bodisi strateških, bodisi združitvenih.

Ko je Italija 2. avgusta 1914 razglasila nevtralnost, ne da bi izstopila iz trojnega sporazuma z Avstro-Ogrsko in Nemčijo, je odprla tudi vrata vojne tržnice, v kateri je poskušala iztržiti čim večje ozemeljske pridobitve v zameno za svojo nevtralnost ali za vstop v vojno na strani antante. Na pogajalski »mizi« so bili Tridentinsko in Tirolska do Brennerja, Trst, Istra in Goriško - Gradiška, Dalmacija brez Reke, Valona, Sazan in Dodekanez, protektorat v Albaniji ter še nedoločene ozemeljske pridobitve po razpadu turškega cesarstva.

Trgovanje s tujim blagom je bilo seveda tako za Nemčijo kot za antantne pogajalke bistveno lažje delo kot pa za Avstro-Ogrsko, ki naj bi za nevtraliziranje Italije prepustila kar zajeten delež svojih stoletnih dednih dežel Erbländer. Ko je 4. marca 1915 Italija postavila antanti nove pogoje za vstop v vojno, je namreč zahtevala prav avstrijske dedne dežele Južno Tirolsko, Trst, Istro, Dalmacijo do Neretve brez Pelješca, toda s Palagružo, udeležbo pri morebitni delitvi Turškega cesarstva in nemških kolonij ter lastne kolonije v Afriki. Tako so bili postavljeni temelji za podpis Londonskega memoranduma, Italija pa je morala v mesecu dni napovedati vojno centralnim silam; najprej je 23. maja 1915 napovedala vojno Avstro-Ogrski, avgusta je napovedala Turčiji in šele 28. avgusta 1916 Nemčiji.

Kot je v zadnjih raziskavah poudaril dr. Gorazd Bajc, je pravo poimenovanje usodnega tridelnega dokumenta prav memorandum, saj bi morebiten podpis sporazuma terjal odobritev v parlamentih držav podpisnic in njegovo javno objavo, kar pa je bilo, glede na tretji del dokumenta, ki je “zagotavljal” njegovo tajnost, seveda povsem nemogoče. Tajnost dokumenta je bila tudi njegov izvirni greh, čeprav sta novica in okvirna vsebina kmalu našli pot v tedanje slovenske dnevne časopise. Za prvo javno objavo dokumenta je poskrbela revolucijonarna boljševiška vlada, ki je dokument v ruščini objavila 28. novembra 1917 v časopisu Izvestiia, potem so sledile objave v Veliki Britaniji (17. januar 1918) in Italiji 13. februarja 1918.

Dokument je povzročal polemike vse od nastanka dalje, predvsem pa je Londonski memorandum bremenil pariško mirovno konferenco, saj je bil z aneksionističnimi načrti v temeljnem nasprotju z načeli ameriškega Woodrowa Wilsona o samoodločbi. Redukcija obljubljenih ozemeljskih pridobitev, tako ob Jadranu kot kolonialnih kompenzacij je bila v Italiji razumljena kot vittoria mutilata (pohabljena zmaga), ki sta jo med drugim poskušali “popraviti” D’Annunzijeva ekspedicija na Reko in Rapalska pogodba (12. november 1920), s katero je bila določena meja med Italijo in Kraljevino SHS.

1220 apr. 7: prva omemba Turjaškega gradu

Spomladi davnega leta 1220, natančneje 7. aprila, je Engelbero Turjaški na „našem gradu Turjak“ (in castro nostro Owersperch) izstavil listino, s katero je svojim vazalom, bratom iz Loža, podelil nekaj fevdov. Pod listino je obesil tudi svoj pečat.

Listina, ki se je ohranila skupaj s pečatom in jo danes hrani Arhiv Republike Slovenije, je pomembna z več vidikov. Prvič, gre za edino ohranjeno listino starega, visokosvobodnega rodu Turjaških, ki je nato tri desetletja pozneje v moški liniji izumrl; drugič, omemba Turjaka v listini velja za najstarejšo znano omembo tega starodavnega in znamenitega gradu; in tretjič, pečat na listini je najstarejši ohranjeni turjaški pečat z upodobljenim turjaškim grbom. Najnovejše raziskave so sicer pokazale, da so tako začetki gradu Turjak kot tudi rodu, ki ga je postavil, vsaj 150 let starejši. To pomeni, da lahko upravičeno govorimo o tisočletni zgodovini Turjaka in Turjaških.

Od izstavitve omenjene turjaške listine je do danes minilo okroglih osem stoletij. Častitljivo obletnico bomo na ZRC SAZU obeležili tudi z monografijo Grad Turjak, ki jo v okviru skupne zbirke Castellologica Slovenica pripravljamo na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa in Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta skupaj s sodelavci z drugih inštitucij. V njej bo 25 prispevkov na interdisciplinaren način detajlno predstavilo bogato in razburkano zgodovino gradu in njegovih lastnikov. Knjiga bo izšla predvidoma v začetku poletja.