Thesaurus memoriae - zakladnica spomina

Prve dni italijanske zasedbe slovenskih ozemelj v maju in juniju 1915 se je italijanska vojska posvečala tudi vzpostavitvi javnega reda in miru ter omejila gibanje civilnega prebivalstva. Vojska je delovala po ukazu svojega poveljnika generala Luigija Cadorne o eksemplaričnem kaznovanju civilnega prebivalstva v primeru nepravilnosti. Eksemplarično in kolektivno kaznovanje je bilo z mednarodnim vojnim pravom prepovedano, obenem pa zoper kršitelje ni predvidelo nikakršnih ukrepov.

V zadnjih majskih in prvih junijskih dneh leta 1915 je bila italijanska vojska na področju Krna, na Mrzlem vrhu in planini Sleme neuspešna, srditi boji so terjali visok krvni davek in zasejali strah med italijanske napadalce, ki so se umikali v dolino, se skrivali po gozdovih, spremljali v dolino ranjene tovariše in se niso več vrnili na bojne položaje. Dezerterji so se skrivali tudi pri domačinih, ki so o molče trpeli, ker so se bali vojaškega nasilja, zagotovo pa niso pričakovali tega, kar se je zgodilo 4. junija 1915.

Tega dne je italijanska vojska ponovno silovito napadla položaje ob vznožju Krna, italijanski vojaki pa so brezglavo bežali v dolino in pri tem naj bi srečali skupino karabinjerjev ter nanjo začeli streljati. Streljali naj bi celo na vojaško bolnišnico v Ladri, krivdo pa so naprtili domačinom. Ti so se v strahu s polj razbežali proti svojim domovom, da bi ušli strelom, ki so švigali med vojaki in karabinjerji oziroma vojaško policijo. Kljub temu so pod streli padali nedolžni kmetje.

Vojaška poveljstva so za neuspehe in za vrzeli, ki so jih v vrstah italijanske vojske povzročili ne le avstrijski branilci temveč kar sami italijanski vojaki in karabinjerji, obtožili podkrnske kmete. Iz vasi Krn, Vrsno, Libušnje, Smast in Kamno so prignali šestdeset, po nekaterih podatkih enainšestdeset moških, jih dobro zastražene pripeljali čez Sočo, se nato ustavili pri Idrskem pri mostičku čez potok Draganjšček, jih postrojili ter jih zasliševali. Pravega vojaškega sodišča ni bilo, tolmač pa naj bi bil beneški Slovenec iz Matajurja. Podkrnski kmetje so bili obtoženi, da so pomagali avstrijskim vojakom, s svetlobnimi znaki naj bi označevali italijanske položaje, italijanskim ubežnikom pa naj bi pomagali v spopadu s karabinjerji.

Čeravno so domačini vse zanikali, jih je karabinjerski stotnik obsodil na smrtno kazen po desetkanju. Vsak deseti je moral stopiti iz vrste, prizanesli so sedemnajstletnemu Cirilu Kofolu s Kamnega. Žrtve so postavili v vrsto, da so bili s hrbtom obrnjeni proti eksekucijskemu vodu ter jih ustrelili. Ustreljene moške so pokopali v skupno grobnico, ki so jo izkopali idrski vaščani.

Ostale aretirance so gnali v Čedad, nato v Firence in nazadnje, po dveh tednih, v Oschieri na Sardiniji. Po decimaciji so izpraznili podkrnske vasi in prebivalce preselili v Italijo. Po vojni je bilo ugotovljeno, da so bile žrtve obsojene po nedolžnem, karabinjerskega častnika, ki je ukazal decimacijo so postavili pred sodišče, a ga niso nikoli obsodili.

Decimacija je bila deležna tudi upesnitve, saj je Joža Lovrenčič ustreljencem posvetil pesem »Smrt šestih« (Slovenec, 14. 10. 1915, št. 235). V Idrskem je bil leta 2010 postavljen spomenik v spomin na nedolžne civilne žrtve vojne ob Soči (1915 – 1917).

Junija 1617 je bil po težkih pogajanjih za češkega kralja izvoljen notranjeavstrijski nadvojvoda Ferdinand II. Habsburški. Navkljub obljubi o upoštevanju t. i. majestetnega pisma Rudolfa II. iz leta 1609 je do čeških utrakvistov ubral tršo linijo. Kot vnet katoliški vladar je protireformacijo na Češkem širil z odklanjanjem določil majestetnega pisma in s kratenjem privilegijev večinsko utrakvističnega plemstva.

Njegova politika je privedla do odkritega upora čeških stanov. 23. maja 1618 se je skupina njihovih radikaliziranih predstavnikov pod vodstvom Henrika Matije grofa Thurn-Valsassine v prostorih kraljevega predstavništva v praških Hradčanih soočila z osovraženim upraviteljem dežel češke krone in karlštejnskim gradiščanom Jaroslavom Boržito Martinicem (1582–1649), z vodjem urada kraljevega predstavništva Viljemom Slavato (1572–1652) in s pisarjem Filipom Fabriciusom (ok. 1570–1632). Po njihovem zaslišanju so se odločili, da jih bodo usmrtili »po starem češkem običaju«, tako da jih bodo iz velike višine vrgli skozi okno – to je z defenestracijo. Globok padec v grajski jarek so preživeli vsi »defenestriranci«. K temu je botrovalo nekaj srečnih naključij, na primer kup smeti v obliki odpadnega papirja in drugega pisarniškega materiala pod oknom kraljevega predstavništva, obdobje prevladujoče španske mode z več vrhnjimi oblačili, malce poševen zid, na koncu tudi zagotovljen azil za Martinica in Slavato v palači Lobkovicev.

Kariera defenestriranih kraljevih uradnikov je bila poltretje leto nekako zamrznjena. Po odločilni zmagi Katoliške lige v prvi večji bitki tridesetletne vojne, 8. novembra 1620 na Beli gori zahodno od Prage (danes njen del), si je (od septembra 1619) že cesar Ferdinand II. dežele češke krone uspešno povrnil. S tem je bila odprta pot kraljevega absolutizma in rekatolizacije na Češkem, vnovič pa je zacvetela tudi kariera žrtev praške defenestracije. Nekdanji pisar Fabricius je bil povišan v viteški stan in je pozneje denimo postal namestnik upravitelja čeških komornih posesti in visoki uradnik okraja Mladá Boleslav. Oba nekdanja člana kraljevega predstavništva sta postala najvidnejši osebnosti restavracije rimskokatoliške vere na Češkem. Cesar ju je že leta 1621 povzdignil med državne grofe. Slavata je bil denimo leta 1628 imenovan za češkega kanclerja in je umrl v visoki starosti leta 1652. Martinic je po letu 1622 služil kot tajni svetnik, vrhovni deželni sodnik, vrhovni upravitelj čeških posesti in češki vrhovni dvorni mojster. Od leta 1638 pa do smrti (1649) je opravljal še funkcijo vrhovnega praškega gradiščana. Veljal je za enega najpremožnejših čeških plemičev tistega časa.

Na današnji dan leta 1793 se je rodil nadvojvoda in poznejši cesar Ferdinand. Zgodovina ga pozna kot šibkega in ne najbolj bistrega vladarja, ki je najbolj znan po stavku: »Jaz sem cesar in hočem jesti cmoke«.

Vendar pa malce bolj poglobljeni vpogled v njegovo življenje pokaže, da je ta sodba krivična. Ferdinandova podoba je temeljila zlasti na dejstvu, da je bil epileptik, zaradi česar so ga obravnavali kot duševno bolnega. V otroštvu so ga zdravniki imeli pod stalnim nadzorom in ga zavijali v vato.

Čeprav najstarejši sin cesarja Franca, dolgo časa ni bil predviden za njegovega naslednika, pač pa so obstajali resni načrti, da bi prestol zasedel kateri od cesarjevih mlajših bratov.

Ferdinandovo stanje se je začelo izboljševati, ko je njegova mačeha Marija Ludovika vzgojo konec leta 1808 zaupala Jožefu Kalasancu Erbergu, baronu iz Dola pri Ljubljani. Erberg je ubral povsem drugačno taktiko od svojih predhodnikov in je svojemu varovancu omogočil vse, kar mu je bilo prej prepovedano.

Čeprav se je moral po skoraj sedmih letih zaradi lastnih duševnih težav posloviti od dvora, se je njegov pristop izkazal za uspešnega. Ferdinand je bil dovolj samostojen, da je prevzel funkcijo prestolonaslednika. Cesarski prestol je nasledil leta 1835, a ga je moral po 13 letih prepustiti nečaku Francu Jožefu.

Umaknil se je na svoje češke posesti, ki jih je upravljal tako spretno, da je iz njih ustvaril veliko osebno premoženje. Z Erbergom je ostal v stikih vse do njegove smrti leta 1843. Erberg ga je vsako leto aprila, ob njegovem rojstnem dnevu, obiskal na Dunaju, in tudi Ferdinand je nekajkrat prišel v Dol k svojemu nekdanjemu vzgojitelju. Ferdinand, ki je sicer cesarski naziv ohranil vse do smrti, je umrl v sorazmerno visoki starosti leta 1875.

29. januarja 1725 je na mariborskem mestnem gradu umrla Marija Eleonora grofica Orsini-Rosenberg, roj. grofica Khisl. Rodila se je leta 1676 očetu Janezu Jakobu (1645–1689) in materi Ani Šarloti Polikseni, roj. grofici Montecuccoli (ok. 1660–1733). Ker je njen leto dni starejši brat Janez Jožef kmalu po rojstvu umrl, je predstavljala zadnjo generacijo štajerske ali grofovske veje rodbine Khisl.

Štajerski Khisli so bili več kot stoletje lastniki mariborskega mestnega gradu, potem ko je leta 1620 gospostvo Spodnji Maribor od deželnega kneza kupil baron (od leta 1623 grof) Janez Jakob (1565–1637). Njegov sin Jurij Jernej (po 1598–1656), dejansko posinovljenec, je leta 1641 kupil gospostvo Zgornji Maribor (s sedežem na »Piramidi«) in ga po materini smrti († 1649) združil v gospostvo Spodnji Maribor. Kot samostojni lastnik gospostva Spodnji Maribor je naročil obsežne prezidave njegovega sedeža iz upravnega dvora v rezidenčni grad. Po letu 1668 je z obsežnimi grajskimi prezidavami nadaljeval njegov edini sin Janez Jakob, ki je zgradbi namenil podobo, kot jo lahko občudujemo na Vischerjevih in Trostovih grafikah.

Po smrti Janeza Jakoba je dedinja ogromnega gospostva Spodnji Maribor, kamor so tedaj poleg obeh mariborskih gospostev spadala še bližnja posestva Betnava, Gromperk in Miklavž, postala njegova 13-letna hčerka Marija Eleonora. V začetku leta 1692, ko še ni dopolnila 16 let, ji je njen skrbnik, stric Ferdinand Ernest grof Trauttmansdorff, uredil poroko z Leopoldom Jožefom grofom Orsini-Rosenbergom. Ker v tem zakonu ni bilo otrok, je po smrti Marije Eleonore dediščina oporočno pripadla njenima bratrancu Francu Jakobu grofu Brandisu (1677–1746) in sestrični Katarini, por. grofici Drašković († 1751). Premoženje pokojnice je bilo ocenjeno na preko 200.000 goldinarjev, a je za seboj zapustila tudi za več kot 62.000 goldinarjev dolgov. Franc Jakob grof Brandis je po letu 1733 prodal svojo spodnjeavstrijsko posest in do leta 1737 zbral dovolj finančnih sredstev, da je lahko poplačal upnike ter sestro in tako postal samostojni lastnik gospostva Spodnji Maribor z mariborskim mestnim gradom. Brandisi so bili njegovi lastniki do leta 1876. Leta 1933 je grad odkupila Mestna občina Maribor, od leta 1938 pa so v njem prostori Pokrajinskega muzeja Maribor.

Elizabeta Amalija Evgenija Wittelsbaška, kot je bilo polno oz. rojstno ime znamenite Sisi, se je rodila prav na božični večer 24. decembra 1837. Njena mati Ludovika je bila hči bavarskega kralja Maksimilijana, iz bavarske vladarske dinastije pa je prihajal tudi njen oče Max. Čeprav je bila Sisi družinsko tesno povezana z bavarsko kraljevo družino, pa je svoje otroštvo in mladost preživljala daleč stran od dvornega protokola. Prav ta lahkotna in za tedanje plemstvo v mnogih aspektih nenavadna vzgoja ji je kasneje, ko je postala avstrijska cesarica, še toliko bolj oteževala privajanje na izjemno strog španski dvorni ceremonial, ki je vladal znotraj habsburške dinastije. Predvsem oče Max je bil tisti, ki je svoji družini omogočal precej nenavadno življenje. Tako je bila v njihovem domovanju v Münchnu¹ ob kavarni, kjer so pogosto prirejali koncerte, tudi manjša cirkuška dvorana, v kateri je Max prikazoval akrobacije na konju, pogosto pa je svoje obiskovalce zabaval preoblečen v klovna. Ob domovanju v Münchnu pa je Sisi s svojimi brati in sestrami precej časa preživela tudi na posestvu Possenhofen ob jezeru Starnberg. Tukaj je majhna Sisi odraščala v objemu narave in se ogromno družila z otroci okoliških kmetov. Tako je bodoča cesarica preživljala otroštvo, ki je bilo v diametralnem nasprotju s strogim otroštvom Franca Jožefa.

Ključni trenutek, ki je popolnoma spremenil njeno življenje, je za Sisi nastopil avgusta 1853. Tedaj je Sisi v spremstvu matere in starejše sestre Helene (imenovane Nene) odpotovala v Bad Ischl kjer so se mlade bavarske princese udeležile rojstnega dne cesarja Franca Jožefa. Sisi in avstrijski cesar sta namreč bila bratranec in sestrična, saj ste bili njuni materi Zofija in Ludovika sestri. Čeprav bi naj bila po dogovoru med sestrama Nene tista, ki bi naj postala bodoča cesarica, se je Franc Jožef zaljubil v svojo šestnajstletno sestrično Sisi. Nemudoma je sledila zaroka, leta 1854 pa poroka na Dunaju. S tem pa se je za svobodomiselno Sisi pričela desetletna agonija, ki je iz nedolžnega dekleta naredila emancipirano žensko. V prvih letih po poroki je Sisi skušala izpolniti svojo glavno nalogo in dinastiji zagotoviti prestolonaslednika. Po dveh hčerah,² je Sisi leta 1858 končno rodila prestolonaslednika Rudolfa. Deset let kasneje pa se je rodila še hči Marie Valerie, kateri je Sisi posvečala največ časa.

Po rojstvu prestolonaslednika Rudolfa je Sisi pričela vse več časa preživljati na daljših potovanjih. Sprva kot od zdravnikov priporočena sprememba klimatskega okolja³ je v naslednjih letih prerasla v obsesijo nekakšnega bega od dunajskega dvora. Potovanja pa vsekakor niso bila edina obsesija nenavadne cesarice. Velik del njenega dnevnega rituala je bil namreč podvržen gojenju lepotnega kulta, ki je vključeval nenehne diete, za damo njenega kova izjemno nenavadno telovadbo, daljše pohode pa še kaj bi se našlo, kar je cesarico v očeh njenih dvornih dam delalo tako nenavadno. S svojim lepotnim kultom je šla celo tako daleč, da je pri velikosti 172 cm tehtala ok. 46 kg, v pas pa je merila zgolj 51 cm. Po današnjih merilih bi cesarica izpolnjevala kriterije za manekenko, toda v sredini 19. stoletja se je s takšno postavo precej razlikovala od drugih dvornih dam. Ob lepotnem kultu in potovanjih pa je Sisi za časa svojega življenja veljala še za eno najboljših jahalk.

Izjemno nenavadna Sisi, ki se po svojem tridesetem letu ni dala fotografirati, po štiridesetem pa portretirati je tako verjetno dosegla svoj cilj in se v kolektivni spomin zapisala kot vedno mlada in vitka cesarica. Kot vrhunec njene nenavadnosti pa naj omenimo še dejstvo, da si je dala leta 1888 v starosti 51 let v neki pristaniški gostilni na ramo tetovirati sidro. Samo predstavljamo si lahko, kako je na cesaričin "tatu" reagiral konservativni Franc Jožef.

Nenavadno življenje cesarice je 10. septembra 1898 našlo svoj tragični konec. Tedaj jo je namreč v Ženevi, kamor je odpotovala pod lažnim imenom, zabodel italijanski anarhisti Luigi Lucheni. Slednji je cesarico ob sprehodu zabodel z majhno pilo naravnost v srce. Sisi se je po incidentu vstala misleč, da se je mimoidoči neznanec po pomoti zaletel v njo. Toda po nekaj korakih se je cesarica zgrudila in relativno hitro za tem umrla. Lucheni je namreč z ostro pilo v cesaričino srce zabodel majhno luknjico, iz katere je počasi notranje izkrvavela. Toda izjemno tragičen konec nenavadnega življenja je v sebi nosil globoko sporočilnost. Le dan pred usodnim atentatom je Sisi v pogovoru z baronico Rotschield domnevno dejala: »Želim si, da bi se lahko moja duša skozi majhno luknjo v mojem srcu izmuznila v nebesa.« V kolikor je cesarica resnično izrekla te besede se ji je s sicer žalostno oz. nasilno smrtjo izpolnila velika želja.

1. ↑ Palais Max; nacisti so v sklopu preoblikovanja mestnega jedra stavbo leta 1937/38 porušili.

2. ↑ Zofija – umrla v starosti dveh let in Gizela.

3. ↑ Leta 1860 je namreč obolela na pljučih.

Nedelja, 8. novembra 1620, se je za vselej vpisala v češko zgodovino, na planoti Bela gora zahodno od Prage se je namreč bíla ena od najpomembnejših bitk v zgodovini dežel krone sv. Venceslava. Vojsko protestantskih čeških stanov pod poveljstvom Christiana I. Anhaltskega so porazile združene čete katoliške Lige in cesarja, ki sta jim poveljevala Johann Tserclaes Tilly in Karel Bonaventura Buqouy. Upor čeških stanov, ki se je bil začel že dobri dve leti poprej z znamenito praško defenestracijo, je bil zlomljen, »zimski kralj« Friderik Pfalški pa je češki prestol moral ponovno prepustiti Habsburžanu Ferdinandu II.

Združena katoliška vojska je bila s približno 28.000 možmi sicer v številčni premoči, vendar so češke stanovske čete, ki naj bi jih bilo le od 15.000 do 21.000, uživale prednost terena, zavzele so namreč položaje na vzpetini Bele gore, ki jo je varovala močvirnata dolina potoka Šarke. Usodnega nedeljskega jutra so Ligaši prvi prečkali potok in zavzeli levo krilo bojišča. Vojaško zgodovinopisje je dolgo špekuliralo, da bi to utegnila biti dobra priložnost za napad stanovske vojske, ki pa je njen poveljnik Anhalt ni izkoristil. Naslednji so na bojišče prikorakali Cesarski in se razporedili na desnem krilu.

Bitka se je naposled začela okrog poldneva, ko je manjši cesarski oddelek na desnem krilu napadel demoralizirane stanovske čete, ki so se na presenečenje vseh začele umikati. Še bolj presenetljivo je bilo, da so umikajočim enotam začeli slediti dobro izurjeni najemniki Henrika Matije grofa Thurna. Medtem je Anhaltov istoimenski sin Christian II. vodil konjeniški napad, ki pa ga je uničujoče razbil protinapad katoliške strani, nakar je češka bojna črta začela razpadati in večina vojske se je razbežala, Cesarski in Ligaši pa so ujeli več ključnih poveljnikov vključno z mladim Christianom II.

Četudi je prva večja bitka tridesetletne vojne (1618–1648) bojišče s krvjo pojila le slabi dve uri, je Bílá hora v češko zgodovino zarezala tako globoko, da je poznejše češko nacionalno zgodovinopisje preteklost svoje dežele delilo kar na »predbelogorsko« in »pobelogorsko« obdobje. Današnji zgodovinarji so v temì, ki so jo njihovi predhodniki pripisovali obdobju po usodni bitki, sicer opazili precej več svetlih točk, vendar pomen bitke za nadaljnji razvoj češke zgodovine na političnem, ustavnem, verskem, kulturnem in jezikovnem področju ni pod vprašajem.

V letošnjem letu mineva 90 let od smrti barona Ludvika Lazarinija, ki ga zlasti zgodovinarji poznamo po njegovi monumentalni genealoški zbirki.

Rodil se je 13. januarja 1849 v Innsbrucku očetu Ignacu Lazariniju (iz t. i. čušperške rodbinske veje) in njegovi drugi ženi Johani baronici Ceschi a Santa Croce. Sprva je stopil v vojsko, se leta 1866 bojeval pri Kraljevem Gradcu, kjer je bil ranjen, a je vojsko kmalu zapustil. Nato je več let služboval v arhivu v Innsbrucku in se posvečal ornitologiji. Veljal je za enega najboljših poznavalcev ptičev tudi zunaj Habsburške monarhije.

Po poroki s sorodnico Terezijo baronico Lauer, dedinjo gradu Boštanj pri Grosupljem, ga je življenjska pot popeljala na Kranjsko, v deželo njegovih prednikov. Z ženo sta se z veliko vnemo lotila genealoškega raziskovanja zlasti kranjskega in štajerskega plemstva. Rezultat tega raziskovanja je t. i. Lazarinijeva genealoška zbirka (obsega kar 26 škatel in 12 fasciklov), ki so jo po Ludvikovi smrti njegovi dediči prodali ljubljanskemu Mestnemu arhivu – danes Zgodovinski arhiv Ljubljana.

Ludvik Lazarini, ki je bil znan kot strasten lovec, je umrl 22. marca 1930, v svojem 83. letu. Njegove posmrtne ostanke so položili v grobnico njegovih prednikov, grofov Ursini-Blagaj, pod boštanjskim gradom. Časnik Slovenec je v nekrologu med drugim zapisal:

Njegovi potomci danes živijo v Avstriji.

12. septembra 1683 je bitka pri Kahlenbergu končala skoraj dvomesečno osmansko obleganje Dunaja. Ogromna vojska osmanskih Turkov pod poveljstvom velikega vezirja Kara Mustafe paše je Dunaj oblegala od 14. julija. Poveljnik mestnih branilcev je bil Ernest Rüdiger grof Starhemberg.

Predzgodba k drugemu osmanskemu obleganju Dunaja je bila naslednja: 10. avgusta 1664 je bilo v Vasvárju med Habsburško monarhijo in Osmanskim cesarstvom podpisano dolgoletno premirje, ki leta 1682 ni bilo podaljšano. 31. marca 1683 se je v mestu Edirne zbrala ogromna osmanska vojska, nakar je bila Habsburškemu cesarstvu in Poljsko-Litovski državi napovedana vojna. Istega dne je papež Inocenc XI. poljsko-litovskega vladarja Jana III. Sobieskega in habsburškega cesarja Leopolda I. pregovoril v sklenitev obrambnega pakta. Ob tem je za boj proti Osmanom prispeval 1,5 mio. goldinarjev.

3. maja je osmanska vojska vkorakala v Beograd. Sultan Mehmed IV. je vrhovno poveljstvo poveril velikemu vezirju paši Kara Mustafi. Osmanski vojski so se pridružile še madžarske sile pod Imrejem Thökölyjem. Vojska je 13. junija prečkala Osijek, 1. julija pa je že oblegala Győr. V tem času je Ernest Rüdiger grof Starhemberg ukazal popraviti dunajsko mestno obzidje. 4. julija so bili Osmani na meji Spodnje Avstrije. 7. julija je Leopold I. z družino in dvorom zapustil Dunaj in se preko Korneuburga, Melka in Linza umaknil v Passau. S cesarjem je prestolnico zapustilo ok. 60.000 prebivalcev. Politično gledano je bil beg nujen, da bi se organizirala osvobodilna vojska.

Grof Starhemberg je kot vojaški poveljnik Dunaja razpolagal z ok. 15.000 vojaki, 8.700 prostovoljci in 370 topovi, ki jim je nasproti stalo ok. 160.000 mož in 150 topov. 15. julija je odklonil predajo mesta (kapitulacijo), saj je zaupal prihodu osvobodilne vojske cesarja Leopolda I., poleg tega pa je bil Dunaj po letu 1529, ko so ga Osmani prvič oblegali, močno utrjen. V času, ko se je v okolici Dunaja na hribu Kahlenberg zbrala osvobodilna vojska, so bili mestni branilci na koncu z močmi, tako da bi mesto v nekaj dneh padlo. Osmanski minerji, bilo jih je kar okoli 5.000, so v tem času izkopali jarke in bili tik pred tem, da minirajo mestno obzidje. 12. septembra je naposled prišlo do zavezniškega napada, v katerem so sodelovale vojaške sile Svetega rimskega cesarstva (Avstrija, Češka, Bavarska, Saška, Frankovska, Švabska), habsburške Madžarske in Poljsko-Litovske države, skupaj ok. 75.000 mož pod vrhovnim poveljstvom poljskega kralja in litvanskega velikega vojvode Jana III. Sobieskega.

V okviru bitke se je odvil veličasten konjeniški boj, ki velja poleg tistega pri Borodinu za največjega. Po dvanajstih urah bojev se je nekje 18.000 konjenikov pod Janom III. Sobieskim s Kahlenberga okoli 18. ure spustilo na izčrpano osmansko vojsko. Ta je v zmedi bojevanja na dveh frontah postala neenotna, kar je navkljub njeni številčnosti privedlo do osmanskega poraza. Manj kot tri ure po napadu konjenice so zavezniki dobili bitko in osvobodili Dunaj.

Z uničenjem osmanske vojske je med Habsburško monarhijo in Osmanskim cesarstvom vzplamtela t. i. Dunajska vojna (1683–1699), v kateri so Osmani izgubili precej ozemlja. Kara Mustafa paša je bil 25. decembra 1683 v Beogradu na ukaz poveljnika janičarjev v skladu z običajem zadavljen s svileno vrvjo. Poveljnik mestnih branilcev grof Starhemberg je postal feldmaršal cesarske vojske, leta 1691 pa je bil imenovan za predsednika dvornega vojnega sveta. Papež Inocenc XI. je 12. september, praznik Marijinega imena, ki so ga predtem praznovali zgolj v Španiji in Neapeljskem kraljestvu, v zahvalo za zmago nad Osmani vpeljal v vsej Cerkvi. Vladarju Sobieskemu je podelil naziv »branitelj vere«. Avstrijci so na vrhu Kahlenberga na čast Sobieskega postavili cerkev.

Na današnji dan, 17. julija 1836, je umrla Cecilija baronica Lichtenberg-Janežič, dama, ki se nam smehlja z enega najbolj znanih portretov iz slovenske umetnosti. V letošnjem poletju jo srečujemo tudi na oglasnih panojih v Ljubljani, s katerih nas z dviganjem lornjona vabi v Narodno galerijo. Njena smrt je pravzaprav aktualna tudi danes, po 184 letih, saj je bila posledica hude epidemije, ki je takrat divjala v Ljubljani in na širšem Kranjskem – kolere.

Cecilija se je kot baronica Billichgrätz rodila 7. marca 1786 v Polhovem Gradcu. Leta 1805 je njen prvi mož postal grof Aleksander Auersperg s Šrajbarskega turna. V naslednjih desetih letih se jima je rodilo pet otrok, med njimi je bil najstarejši sin Anton Aleksander (1806–1876), ki se je v zgodovino zapisal kot pesnik Anastasius Grün.

Zakon je bil po Cecilijinih besedah srečen, a kratkotrajen, saj je Aleksander Auersperg umrl že leta 1818. Cecilija je leto pozneje sprejela snubitev Leopolda barona Lichtenberg-Janežiča in približno takrat je nastal tudi njen znameniti portret izpod čopiča Jožefa Tominca. Cecilijin drugi zakon ni bil harmoničen, zato sta se zakonca kmalu odtujila in večinoma živela ločeno.

Ko se je spomladi 1836 kolera iz Italije začela seliti proti vzhodu in je bilo jasno, da bo dosegla tudi Ljubljano, se je Cecilija iz mesta umaknila v svoj (takrat) podeželski dvorec Jama v Šiški (Grubenbrunn), ki ga je bila kupila le nekaj mesecev pred tem. Njene zadnje dni življenja nam razkriva korespondenca med Jožefom Kalasancem baronom Erbergom in upokojenim stotnikom Francem Franzom; ta je baronu v Dol vsakodnevno pošiljal pisma in ga informiral o dogajanju v Ljubljani. Tako je 1. julija 1836 glede kolere med drugim zapisal: »Strah pred boleznijo položi veliko ljudi v posteljo in žal! tudi v grob. Ne da se opisati, kakšen strah vlada, zlasti pri ženskem spolu«. Glede baronice Cecilije, ki je v Jami čakala na konec epidemije, je Franz poročal, da se je 12. julija v njeni prisotnosti zgrudil eden od služabnikov. To jo je tako prestrašilo, da je od vsega hudega zbolela: obležala je v postelji, na koži se ji je pojavil izpuščaj in ni mogla več govoriti. Čeprav je že naslednjega dne prejela poslednje zakramente, se ji je začelo stanje postopoma izboljševati, nato pa jo je 17. julija zvečer zadela kap, ki je bila zanjo usodna. Poslali so po zdravnika Gregoriča, da bi ji puščal kri, a je bila ob njegovem prihodu že mrtva.

Lahko torej Cecilijo štejemo med žrtve kolere? Neposredno sicer ne, saj se ni okužila in ni umrla zaradi bolezni. Vsekakor pa jo lahko imamo za posredno žrtev kolere, saj je umrla zaradi izjemnega strahu pred boleznijo.

In še za konec: baronico Cecilijo so 19. julija zvečer pokopali na ljubljanskem pokopališču pri Sv. Krištofu. Njen grob je obstajal vsaj do tridesetih let 20. stoletja. Leta 1933 je namreč umetnostni zgodovinar France Stele zaradi opuščanja pokopališča naredil seznam tamkajšnjih grobov, ki bi jih bilo zaradi njihove umetniške in zgodovinske vrednosti po njegovem mnenju vredno ohraniti. Med njimi je bil tudi grob Cecilije Lichtenberg. Vendar pa njegov predlog ni padel na plodna tla in Cecilijin nagrobnik je skupaj z večino drugih izginil za vedno. Do danes nam je tako ostal zgolj njen portret.

Na griču Cerro de las Campanas pri mestu Querétaro je bil 19. junija 1867 ustreljen mehiški cesar Maksimilijan I. Z njegovo smrtjo se je v Mehiki končalo obdobje drugega cesarstva.

Nesrečni mehiški cesar je izviral iz dinastije Habsburžanov. Kot mlajši brat bodočega cesarja Franca Jožefa se je rodil v Schönbrunnu 6. julija 1832, nadvojvodinji Zofiji in nadvojvodi Francu Karlu. Že od rane mladosti naprej so se kazale velike razlike med bodočima cesarjema. Medtem ko je Franca Jožefa zanimala vojska in se je najraje igral z miniaturnimi vojaki, je bil Maksimilijan veliko bolj umetniško nadarjen. Imel je bujno fantazijo, pisal pesmi in slikal, predvsem pa je oboževal vse kar je imelo pridih eksotike. Na tej podlagi ne preseneča, da se je kot mlad fant odločil za kariero v mornarici, ki mu je ponujala možnost za  odkrivanje neznanega. Kot mlajši brat cesarja je znotraj avstrijske mornarice naredil bliskovito kariero in leta 1854 postal njen poveljnik. To funkcijo je opravljal vse do leta 1864, ko se je odločil sprejeti mehiško cesarsko krono.

Glavna gonilna sila za Maksimilijanovim imenovanjem za cesarja je bil francoski cesar Napoleon III. in konservativna struja znotraj Mehike, ki se je za vsako ceno želela znebiti liberalnega predsednika Benita Juáreza. Med tistimi, ki so Maksimilijana prepričevali, da naj sprejme krono, pa je bil tudi tajni diplomat slovenskega rodu Alojz Dobravec oz. Louis Antoine Debrauz di Salda Penna. Medtem je Franc Jožef nasprotoval Maksimilijanovi mehiški avanturi, saj se je bal, da bi z imenovanjem avstrijskega nadvojvode za mehiškega cesarja Avstrija lahko bila potegnjena v politične in vojaške konflikte v Mehiki. Zato je od Maksimilijana zahteval, da se pred sprejemom krone odpove vsem svojim pravicam kot avstrijski nadvojvoda. S podpisom t.i. družinskega pakta je Maksimilijan padel na zadnje mesto avstrijskega prestolonasledstva. Močnega zagovornika mehiške avanture je Maksimilijan našel tudi v svoji soprogi, belgijski princesi Šarloti. Maksimilijan se je nato odločil sprejeti krono in bil na svojem gradu Miramare pri Trstu 10. aprila 1864 oklican za mehiškega cesarja Maksimilijana I.

Po prihodu v Mehiko so Maksimilijanovo oblast zagotavljale predvsem francoske intervencijske sile, ki so v Mehiko prišle že konec leta 1861. Ob slednjih se je v Mehiko odpravilo tudi precejšnje število evropskih prostovoljcev, ki jih je Maksimilijan z dovoljenjem brata in tasta, belgijskega kralja Leopolda I., lahko zbral za pomoč pri utrjevanju cesarstva. Med temi prostovoljci so bili tudi Slovenci, ki se jih je prijelo ime »meksikajnarji«. Njihova usoda je celo postala osrednji motiv za stripe Meksikajnarji Marijana Pušavca in Zorana Smiljanića.

Kljub imenovanju za mehiškega cesarja pa Maksimilijanova vladavina še zdaleč ni bila trdna. Francoskim intervencijskim enotam je pod svoj nadzor uspelo spraviti zgolj polovico države, v preostalem delu pa so liberalne sile pod vodstvom predsednika Juáreza še naprej ohranjale oblast in se vztrajno borile proti tuji intervenciji. Po večletnem vojaškem posredovanju in spričo notranjepolitičnih težav v Franciji se je Napoleon III. leta 1866 odločil za umik francoskih čet, ki so bile glavni gerent Maksimilijanove vladavine. V želji, da bi prepričala francoskega cesarja, naj v Mehiki pusti svoje enote, se je cesarica Šarlota odpravila v Evropo. Toda Napoleon III. je ostal neomajen. Obupana nad nastalo situacijo je Šarlota doživela psihični zlom. Medtem je po odhodu francoskih čet Maksimilijan zaman poskušal rešiti svoj prestol. V začetku leta 1867 so liberalne enote obkrožile mesto Querétaro, zadnjo Maksimilijanovo trdnjavo. Po cesarjevi predaji je sledil sodni proces, na koncu katerega je bil Maksimilijan I. obsojen na smrt z ustrelitvijo. Njegove posmrtne preostanke, ki so jih pokopali v dunajski Kapucinski grobnici, je na krovu fregate Novara v Evropo pripeljal Mariborčan Wilhelm von Tegetthoff.

Dne 23. maja 1920, natanko pet let za tem, ko je Kraljevina Italija v sklopu prve svetovne vojne napovedala vojno Avstro-Ogrski, je na Koroškem umrl general Svetozar Boroević (rojen 1856), verjetno najuspešnejši poveljnik tedaj že nekdanje avstro-ogrske vojske.

V času smrti je nekdanji slavni »soški lev« živel v skromnih razmerah ob Vrbskem jezeru, sicer toleriran v republikanski Avstriji, toda nezaželen v južnoslovanski Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Vse od trenutka konca prve svetovne vojne in razpada Avstro-Ogrske, države, kateri je bil Boroević zvest vse do konca, je sledila izjemno raznolika percepcija ugleda nekdanjega avstrijskega generala. Nekateri so mu npr. očitali, tako tudi vidni slovenski politik dr. Janko Brejc, da se ob razpadanju monarhije ni jasno postavil na stran nastajajoče južnoslovanske državne tvorbe, ampak je ostal zvest cesarju Karlu.

Čeprav so mu zvestobo cesarju mnogi očitali, pa slednja kaže na Boroevićevo načelnost. Šele po abdikaciji cesarja Karla je poskušal svoj ugled in status prenesti na južnoslovansko Državo in nato Kraljevino SHS. Toda za takšen korak je bilo tedaj prepozno. Boroevićeva načelnost in zvestoba sta na koncu pokopali njegovo nadaljnjo kariero, predvsem pa ugled, ki ga je užival do razpada monarhije. Na tej podlagi se je njegova podoba v zavesti držav, ki so nastale na pogorišču Avstro-Ogrske precej spreminjala. Tako mu je bilo npr. častno meščanstvo Ljubljane (tudi mnoga druga slovenska mesta so Boroeviću v času vojne podelila častna meščanstva) podeljeno leta 1915, ko se je kot poveljnik soškega bojišča uspešno upiral italijanskemu pritisku, odvzeto leta 1919 in ponovno vrnjeno leta 2009. Tudi sicer je Boroević v slovenski zavesti deležen različnih interpretacij, ki segajo od hvalospevov do popolne diskreditacije. Kot je to pogosto v zgodovini, tudi v primeru Boroevića resnica leži nekje vmes. Kljub relativno preprostemu izvoru, izhajal je iz Umetićev na Hrvaškem, mu je uspela zavidljiva kariera znotraj avstro-ogrske vojske. Pretekla čast in slava sta mu po smrti in pokopu v Celovcu prinesla oktobra 1920 prekop na dunajsko centralno pokopališče, kjer mu je tedaj že nekdanji cesar Karel plačal grob v znamenitih arkadah ob Luegerjevi cerkvi.

Najvidnejši del Boroevićeve vojaške kariere je bilo vsekakor poveljevanje soški fronti, kot najpomembnejšemu odseku celotne fronte med Avstro-Ogrsko in Kraljevino Italijo. Boroević je ob vstopu Kraljevine Italije prevzel poveljstvo nad 5. armado nameščeno na soškem bojišču, ni pa bil tisti, ki bi sprejel odločitev glede tega, kje naj fronta med državama poteka. To odločitev je po posvetovanju z nemškim sprejel avstro-ogrski generalštab. Kljub ogromnim izgubam, ki so bile velikokrat posledica Boroevićeve neizprosne taktike, da je potrebno položaje braniti do zadnjega moža, je avstro-ogrski vojski uspelo zadržati napredovanje italijanskih enot. Ne glede na vojaške uspehe pa Boroević med svojimi sodobniki v vrstah visokih častnikov avstro-ogrske vojske ni užival velikega ugleda. Temu je verjetno do določene mere botrovala zavist kolegov, po drugi strani pa je bil Boroević izjemno samosvoj, prepirljiv, predvsem pa pogosto neposlušen general. V času spora med njim in Alfredom Kraussom, načelnikom generalštaba poveljstva jugozahodne fronte, ki je bilo zadolženo za vodenje celotne vojne proti Kraljevini Italiji, je Boroević samozavestno cesarju Francu Jožefu celo ponudil svojo upokojitev. A na koncu je kot eden izmed redkih visokih častnikov avstro-ogrske vojske vse do konca vojne ostal na svojem položaju.

Več o življenju in delu Boroevića, si lahko ob članku v slovenskem biografskem leksikonu (https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1002750/) in različnih knjigah ogledate tudi v dokumentarnem filmu RTV Slovenija z naslovom: General Boroević (https://4d.rtvslo.si/arhiv/dokumentarni-filmi-in-oddaje-kulturno-umetniski-program/174622514)

Na hladen londonski 26. april 1915 je so antantni zavezniki z Italijo podpisali Londonski memorandum, ki je usodno odločil tudi o slovenski prihodnosti in postavil pogoje za uresničitev italijanskih ozemeljskih aspiracij, bodisi strateških, bodisi združitvenih.

Ko je Italija 2. avgusta 1914 razglasila nevtralnost, ne da bi izstopila iz trojnega sporazuma z Avstro-Ogrsko in Nemčijo, je odprla tudi vrata vojne tržnice, v kateri je poskušala iztržiti čim večje ozemeljske pridobitve v zameno za svojo nevtralnost ali za vstop v vojno na strani antante. Na pogajalski »mizi« so bili Tridentinsko in Tirolska do Brennerja, Trst, Istra in Goriško - Gradiška, Dalmacija brez Reke, Valona, Sazan in Dodekanez, protektorat v Albaniji ter še nedoločene ozemeljske pridobitve po razpadu turškega cesarstva.

Trgovanje s tujim blagom je bilo seveda tako za Nemčijo kot za antantne pogajalke bistveno lažje delo kot pa za Avstro-Ogrsko, ki naj bi za nevtraliziranje Italije prepustila kar zajeten delež svojih stoletnih dednih dežel Erbländer. Ko je 4. marca 1915 Italija postavila antanti nove pogoje za vstop v vojno, je namreč zahtevala prav avstrijske dedne dežele Južno Tirolsko, Trst, Istro, Dalmacijo do Neretve brez Pelješca, toda s Palagružo, udeležbo pri morebitni delitvi Turškega cesarstva in nemških kolonij ter lastne kolonije v Afriki. Tako so bili postavljeni temelji za podpis Londonskega memoranduma, Italija pa je morala v mesecu dni napovedati vojno centralnim silam; najprej je 23. maja 1915 napovedala vojno Avstro-Ogrski, avgusta je napovedala Turčiji in šele 28. avgusta 1916 Nemčiji.

Kot je v zadnjih raziskavah poudaril dr. Gorazd Bajc, je pravo poimenovanje usodnega tridelnega dokumenta prav memorandum, saj bi morebiten podpis sporazuma terjal odobritev v parlamentih držav podpisnic in njegovo javno objavo, kar pa je bilo, glede na tretji del dokumenta, ki je “zagotavljal” njegovo tajnost, seveda povsem nemogoče. Tajnost dokumenta je bila tudi njegov izvirni greh, čeprav sta novica in okvirna vsebina kmalu našli pot v tedanje slovenske dnevne časopise. Za prvo javno objavo dokumenta je poskrbela revolucijonarna boljševiška vlada, ki je dokument v ruščini objavila 28. novembra 1917 v časopisu Izvestiia, potem so sledile objave v Veliki Britaniji (17. januar 1918) in Italiji 13. februarja 1918.

Dokument je povzročal polemike vse od nastanka dalje, predvsem pa je Londonski memorandum bremenil pariško mirovno konferenco, saj je bil z aneksionističnimi načrti v temeljnem nasprotju z načeli ameriškega Woodrowa Wilsona o samoodločbi. Redukcija obljubljenih ozemeljskih pridobitev, tako ob Jadranu kot kolonialnih kompenzacij je bila v Italiji razumljena kot vittoria mutilata (pohabljena zmaga), ki sta jo med drugim poskušali “popraviti” D’Annunzijeva ekspedicija na Reko in Rapalska pogodba (12. november 1920), s katero je bila določena meja med Italijo in Kraljevino SHS.